Prvi tovornjak
Prvi tovornjak je dobil Pionir na kaj nenavaden način. Zvedeli smo, da leži pri Ljubljani ob Savi zapuščen velik tovornjak Praga. Vgrajen je imel prelahek motor in ker ni mogel z gramozom naložen premagati poti iz struge reke Save, so ga lastniki pustili tam. Šli smo torej tja, si ogledali zadevo in ga nekako zvlekli v Novo mesto. Nekje smo izvohali težji motor, ki pa je bil neuporaben, ker je imel zvito glavno gred in ojnice. Z iznajdljivostjo brez primere in neskončno potrpežljivostjo smo uspeli gred in ojnice vsaj za silo zravnati. Pri takšnem delu je bil največji mojster Franc Banovec, ki je bil po poklicu livar. Popravljeni motor smo vgradili v Prago in ta Praga, prvi Pionirjev tovornjak, je še dolgo, dobro služila našemu podjetju.

 Vzratna vožnja
Franc Zorc je bil izreden kombinator. Janez Dolmovič, ki je bil prva leta mojster v mehanični delavnici, je skupaj s šoferjem Alojzom Sintičem zvozil k Pionirju neverjetno veliko različnega trofejnega blaga, ki je prva leta po vojni ležalo marsikje. Za prvomajski sprevod smo vedno pripravili kaj posebnega. Ko je bila leta 1947 osrednja proslava pri Novoteksu, smo se dogovorili, da bomo naredili tovornjak. Med različnim materialom, ki sta ga zbrala Dolmovič in Sintič, so bili tudi nemški, zračno hlajeni motorji Stayer. Zorc je enega izmed njih vgradil v šasijo starega tovornjaka, iz različnih delov pa smo sestavili vse ostalo, od kabine do tovornega prostora, in na dan pred proslavo je bil po dolgih urah popoldanskega in nočnega dela tovornjak nared. Zorc se je usedel za krmilo in pognal. Ampak »naša stvaritev« je poskočila in zapeljala nazaj. Zorc je hitro prestavil v drugo hitrost, zlomek pa je še hitreje lezel nazaj. Vsi smo odskočili na varno razdaljo in najprej onemeli, nato pa se do solz smejali Zorcu, ki je po travniku delal čudne zavoje in skušal obvladati vozilo, ki je vztrajalo v vzvratni vožnji. Hitro smo ugotovili, da je nekaj narobe z menjalnikom, vendar časa za njegovo popravilo ni bilo več. Na prvomajsko proslavo smo se tako odpeljali v vzvratni vožnji, za našo stvaritev pa smo poželi veliko občudovanja in pohval.

 Pozdravljali so ga kot Tita
Rudi Bohte se je nekoč, kmalu po vojni, pripeljal na direkcijo z motorjem, polnim zelenja in cvetja. Ko smo ga vprašali, kdo ga je tako okitil, je povedal, da je bilo ob cesti proti Straži in Dolenjskim Toplicam veliko ljudi in šolarjev, ki so kar metali rože vanj. Kaj hitro smo ugotovili, da je bil za tisti dan na Dolenjskem napovedan obisk predsednika Tita, ki pa je bil zadnji hip odpovedan. Povsod niso bili obveščeni o Titovem prihodu, zato so čakali ob cesti, da bi pozdravili ljubljenega maršala. Ko se je pripeljal mimo Bohte na svojem motorju, so najbrž menili, da ima lahko tako imenitno vozilo samo predsednik države, pa so zmetali rože kar na Bohteta.

 Pogrebni marš
Dvorana kavarne v Poreču, leta 1950. Šahovski finale med Pionirjem in Konstruktorjem iz Maribora. Borba za prvo mesto in pokal. Naenkrat iz klavirja v kotu dvorane zadoni »marš«. Na klavir neutrudno igra naš Mirko, šahist. Ko so ga vprašali, kaj pomeni ta glasba, je dejal: »To je pogrebni marš za Konstruktorja, našim pa za moralo, da bomo dobili«. In Mirko je priigral edino prvo mesto in edini pokal za Pionirjevce.

 Kako zvoni?
Signalne naprave, ki so v mizarski delavnici označile začetek in konec delavnika, so delovale zelo nežno, zvonec je komaj slišno brnel. Nekega jutra je bil ob začetku dela direktor že v obratu. Ko je zaslišal zvonec, je dejal: »Kako žalostno zvoni«. Nekdo iz kolektiva pa je zavpil: »Ob šestih žalostno, ob dveh pa veselo«.

 Telefonija
V Pionirju je bil nekoč edini telefon v prostorih gradbenega sektorja Novo mesto na Jerebovi. Šlo je za ročni vojaški telefon. Šef sektorja Angelo Gabrijelčič se je pripravljal, da bo klical Italijana, ki je med vojno prišel v partizane, po vojni pa je »uredil« kakšno dobavo keramičnih ploščic iz Italije. Ko se je pripravljal h klicu, je dejal v pisarni: »Vsi tiho, zdaj se bom jaz pogovarjal italijansko.« Vsi so utihnili, Gabrijelčič je dobil zvezo in zavpil v telefon: »Zdravo, ovdje Gabrijelčič...«

 Židovske krvi
Vito Sarko, po rodu Žid, je bil pred vojno obrtnik gradbenik v Sarajevu, po vojni pa je bil gradbeni nadzornik za vojaške objekte v Novem mestu. Pripovedoval nam je, kako je na javnem razpisu zmagal ob pridobivanju del na »ometavanju zidu ob reki Miljacki«, ker je bil najcenejši. Ko je šel na končni obračun, so ugotovili, da je ometal samo zid proti reki Miljacki, z druge strani, ki je gledala na mesto, pa ne. Vendar je dokazal, da je izvedel razpisano delo in s tem uspel. Tudi to je bilo sodelavcem v poduk, saj je bil tudi kot nadzorni zelo natančen. Vendar mu je Miha Jalovec dokazal, da se je tudi iz njegove šole nekaj naučil. Ko so delali kasarno v Bršljinu, so bili naročeni hrastovi pragi in nihajna vrata. Hrastove prage so izdelali, obračunali in jih naslonili poleg nihajnih vrat. Od njega pa se nikdar niso naučili tipične židovske varčnosti, ki so jo opazili pri njem. Pri Pionirju je brezplačno jedel (razen zajtrka) in spal. Ker bi zajtrk moral plačati iz svojega žepa, je šel rajši vsako jutro peš iz Bršljina v mesto po prašni makadamski cesti v pekarno po dve žemlji.

 Nakup cementa
Angelo Gabrijelčič, je bil pravi gradbinec, trden in zahteven navzven in mehek navznoter. Ob pomanjkanju materiala so se občani večkrat oglasili pri Pionirju in prosili za nakup gradbenega materiala. Pa je prišla žena in prosila, če ji proda dve vreči cementa. On je povzdignil glas in rekel ženi kako mora to prositi in ji naštel, kaj vse je treba zgraditi in da je zdaj v domovini to prioriteta, ne pa hiše. Žena je žalostna odšla ven. Potem pa je za njo poslal tajnico, ko je žena prišla nazaj, jo je še enkrat vprašal, koliko vreč bi rada. »Dve« je dejala žena. Gabrijelčič pa pravi tajnici »dajte ji štiri.«

 Topla voda
Ker je Angelo Gabrijelčič prišel iz primorske burje na dolenjski fen, je imel vedno zamolklo grlo. Zato je v gostilni vedno naročil natakarici, naj mu zraven prinese še lonček s toplo vodo. Tako je bilo pri dveh ali treh rundah, pri četrti pa že ni bilo več te potrebe. Seveda pa si je grlo utrudil tudi na gradbišču, kjer je vedno hotel disciplino, kvaliteto in urejenost. S kombijem je večkrat na gradbišče vzel tudi sina Janija. Že od daleč je opazoval gradbišče, vedno je našel nekaj, kar bi lahko bilo bolje. Še preden je ugasnil motor, je že držal za kljuko, še preden je stopil iz avta, pa je že vpil in delal red po gradbišču. In tako je tudi sin Jani zrasel v velikega Pionirjevca.

 Kako je Sulejman postal Stane?
Včasih je bilo v Pionirju veliko delavcev iz drugih republik, predvsem iz Bosne. Zato ni čudno, da je Angelo Gabrijelčič občasno zamešal vse tri jezike. Tako se je tudi dogodilo, da je z vrha gledal v delavca, ki je kopal v jarku in zavpil: »Stane!«. Mladenič je kopal naprej, on zavpije še enkrat, mladenič pa nič. Skoči Gabrijelčič v jarek in strese mladeniča in še enkrat zavpije: »Stane, me slišiš ali si gluh?«  Mladenič pa njemu: »Pa ja sam Sulejman.«  »Me nič ne briga,« pravi Gabrijelčič, »od danes naprej si Stane.« In tako smo ga od takrat naprej vsi poznali in klicali  za Staneta (delal je v vložišču in razmnoževal matrice…) in malokdo je še vedel, da je »uradno« Sulejman.

 Po črnogorsko
Zoran Arh se je z letalom pripeljal v Dubrovnik, od tam naprej pa ga je šofer hitro odpeljal v Cetinje na dogovorjeno mesto. Ob 13. uri ga je čakal sestanek z lokalnimi oblastmi zaradi dogovora o obnovi v potresu porušenega mesta. Ker tam ni bilo nikogar, se je po Cetinju podal iskat potencialne udeležence sestanka. Ko jih je našel in vprašal, zakaj  jih ni bilo ob dogovorjeni uri, so mu razložili, da so stvar razumeli, da ob 13. uri pride Zoran v Cetinje. Potem si odpočije in ogleda mesto ter se dobro naspi. Naslednji dan se pogovarjajo. Potem se odpočije in dobro naspi, tretji dan pa odpotuje domov. Potem jim je dopovedal, naj se zberejo, se dogovorijo o poslu in  Zoran je bil še isti dan ponoči doma.

 In po bosansko
Takole pa je bilo po bosansko, je obujal spomine Zoran Arh. S predstavnikom slovenske vlade sva se dogovarjala z oblastmi v BiH, kje zgraditi šolo, ki jo je Slovenija poklonila porušeni Banja Luki. Izbrana je bila lokacija za naselje »Vrbanja« blizu Banja Luke. Ko smo pripeljali mehanizacijo na določeno lokacijo, je sredi parcele sedel lastnik parcele z uperjeno puško. Grozil je, da bo vsakega, ki bo stopil na parcelo pred plačilom kupnine, ustrelil. Zadeva je bila resna, zato si na parcelo nismo upali iztovoriti strojev. Po zapletu je lastnik dobil plačilo v dveh dneh in Pionir je tam zgradil lepo šolsko poslopje.

 Izplačale so jo v nežkah
Marija Košir, ki je vso svojo delovno dobo do upokojitve preživela v Pionirju, je veljala za zelo natančno in strogo šefico. V časih, ko so plače obračunavali še na roke, za vsakega posebej, je ugotovila, da je sama v svoji plačilni kuverti prejela za 33 takratnih jugoslovanskih dinarjev premalo. Zato so morale vse iz računovodstva še enkrat preračunavati in iskati napako. Marija pravi, da ji ni šlo za tisti drobiž, ki so ji ga potem sodelavke prinesle v vrečki, saj so zbrale to vsoto v »nežkah«, takratnih pet par, ampak zato, ker se je bala, da je še kdo oškodovan, ali da je morda kdo dobil celo preveč plače na račun drugega.

 Ves dan je stradala
Glavna Pionirjeva računovodkinja Marija Košir je občasno obiskala tudi kakšno gradbišče in se udeležila tudi kakšne otvoritve. Tako je bila tudi na otvoritvi hotela v Istri, kjer so ves dan ponujali ribje jedi in to v velikih količinah. Ker pa Marija ne je rib, je vse to le gledala in bila seveda lačna. Šele proti večeru je takratni glavni direktor Slavko Guštin opazil, da Marija nič ne je. In ko je zvedel zakaj, je takoj ukrepal in naročil več porcij pršuta, pa ne samo zanjo, ampak za vse, ki so bili z njimi.

 Nikoli ni prosila za povišico
Biljana Šepetavc je v Pionirju preživela skoraj 20 let. Pravi, da ima na to obdobje lepe spomine, da se tega še vedno rada spominja in da še danes čuti ta Pionirjev duh. Najbolj pa je ponosna na to, da ji nikoli v tej delovni dobi ni bilo treba prositi za povišanje plače. V takratnem duhu je bil to nekakšen avtomatizem in so sodelavci poskrbeli, da so sčasoma vsi napredovali, tudi pri plačah.

 Kako lahko živiš s tem hudičem?
Omenili smo že, da je bila Marija Košir zelo stroga in natančna. Potem ko so plače začeli obračunavati v takratnem mehanske centru (računalniškem) je seveda vse budno spremljala in preračunavala, saj ni zaupala tem računalnikom. Seveda so jo imeli računalničarji že dovolj, čeprav ji tega niso upali pokazati. In ko je nekoč prišel mednje Marijin mož Karel Košir, pa ga je eden od njih le povprašal, kako lahko živi s takšnim hudičem oziroma kar Hitlerjem v hiši.

 Po obisku je bila vedno stimulacija
Kljub temu, da je bila Marija Košir računovodkinja, je večkrat odhajala v kontrolo po gradbiščih. Tudi v tujino. Tako je enkrat odšla tudi na gradbišče v Libiji, kjer je ostala le 29 dni, saj bi sicer ne bi bila upravičena za zelo visoke inozemne dnevnice. Tisti, ki so delali na tem gradbišču, ji to niso šteli v zlo, saj potem nikoli več ni bilo problemov pri izplačilu stimulacije za delo, saj se je tako sama prepričala, v kakšnih razmerah delajo.

 Pionir je imel največ virmanov
V času nekdanje Jugoslavije so morala podjetja od vsakega delavca obračunavati tudi različne prispevke za otroško varstvo, šolstvo in podobno. Vse to so seveda nakazovali neposredno v vsako občino, od koder je prihajal kateri od zaposlenih. Tako so na novomeški SDK dolga leta ugotavljali, da ima Pionir daleč največ virmanov za nakazila. Ta so vsak mesec tehtala kar 9 kilogramov.

 Bosanke imajo male
Janez Žiberna je delal na različnih gradbiščih širom po Jugoslaviji. Tako je bil tudi v Sarajevu, kjer je Pionir gradil objekte za zimsko olimpijado v letu 1984. In kar je v Sloveniji veljalo vsesplošno prepričanje, da imajo Bosanci velike, je Janez po vrnitvi iz Bosne in Hercegovine z veseljem pojasnjeval, da je to čista laž: »Ni res, da imajo Bosanci velike, res je, da imajo Bosanke majhne!«

telefon: +386 (0)7 393 23 24