SPOMINI
ABRAHAM
2. junija 2007
sem tudi jaz stopil v družbo 50 letnikov – Abrahamov. Sam sicer
nikoli nisem verjel, da bom dočakal takšno starost, saj je v moji
mladosti veljalo, da novinarji v povprečju dočakajo le 42 let.
Seveda se je s feminizacijo novinarskega poklica to bistveno
spremenilo, pa ne samo to. Vedno sem namreč govoril, da bom končal v
kakšni prometni ali drugi nesreči, saj nisem podobno kot drugi
novinarji tolažbo in energijo iskal v alkoholnih pijačah, ki so
marsikomu skrajšale življenje.
Na to
življenjsko prelomnico sem v mladosti seveda drugače gledal kot
kasneje, ko sem se ji približeval. Prej sem tiste, ki so že imeli 50
let, gledal kot zelo stare, ki jih čaka samo še grob, če sem malo
grob tudi sam pri svojem izražanju. Za mene je bila 50 letna stara
mama res stara, za stare sem imel tudi tiste, ki so dopolnili 30
let. Tudi ko je to starost napolnil moj oče in sva kasneje z Damjano
z njegovimi prijatelji hodila vrsto let proslavljat njihove
Abrahame, se mi je zdelo, da so ti ljudje samo še za v penzijo. Tako
sem gledal tudi na kolega Vlada Podgorška, saj se mi je zdelo, da je
že čas, da gre čimprej v pokoj in prepusti svoje mesto drugim, kar
se je nekaj let kasneje tudi zgodilo. Tudi moja mama se je pri 53.
letih upokojila, pa je že nekaj let prej jamrala, da le s težavo še
obvladuje svoje učence v četrtem razredu osnovne šole.
Ko sem
prebrodil prvo prelomnico, 42 let in se z vsakim letom bolj
približeval Abrahamu, pa sem na vse to začel gledati malo drugače.
Takrat se mi ta letnica naenkrat ni več zdela tako usodna, ni se mi
zdelo, da bo po njej kaj drugače ali da se boj kaj spremenilo zaradi
tega. Sem pa začel več razmišljati o tem, kaj sem v življenju
naredil in da bi bil že čas, da stvari za sabo pospravim in uredim.
Tako sem začel urejati svoj arhiv tv prispevkov, zbirati literarne
in druge tekste, nameraval pa sem se lotiti tudi svojega
fotografskega arhiva, črno-belih, dia in barvnih filmov, kar pa do
danes (piše se leto 2008) še nisem naredil - je namreč ta arhiv zelo
obsežen, po količini in tudi tehnično zahteven zalogaj. Začel sem
tudi razmišljati, da vse to uredim in spravim na svojo spletno stran
in tako tudi drugim omogočim, da lahko ta arhiv uporabijo, v kolikor
bi ga potrebovali. Na ta način bi omogočil tudi Valvasorjevi
knjižnici, da doda moj arhiv v domoznanski oddelek, saj sem
prepričan, da bo kaj iz njega nekoč še komu koristilo.
In res sem
kasneje marsikaj uredil, ne pred svojo prelomnico, ampak nekaj časa
kasneje, ko je spletna stran Nika media le zaživela. Postopoma sem
dodajal nove vsebine, dodajal fotografije, opisal svoje hobije,
uredil svoj življenjepis, lotil pa sem se tudi spominov, vendar pa
nisem kaj prida napisal, zgolj zastavil, kaj in o čem naj bi pisal,
časa za vse to pa še nisem našel, saj sem imel prostega časa vse
manj, kot da sem že v penziji. Tako še vedno nisem uredil svoje foto
galerije, svojega foto in video arhiva, pa tudi arhiv prispevkov tvs
še ni popoln, stari teksti so sicer skenirani, niso pa še obdelani
in dodani v excelovo tabelo, ki se mi je zdela še najbolj pregledna
za iskanje. Upam, da bo za vse to še čas.
Kot se za
Abrahama spodobi sem pripravil tudi veliko fešto. O tem pred leti
sicer nisem razmišljal, saj svojih rojstnih dni zadnja leta v
družini nismo posebej praznovali. Ko pa me je na svojo 50 letnico
povabil prijatelj Jože Novak, ki tudi ni maral zabav in
proslavljanj, sem se dokončno odločil, da moram tudi sam kaj
podobnega narediti. In ko se potem, ko sem bil postavljen pred to
dejstvo, da bom tudi jaz dočakal prestop med Abrahame, o tem začel
razmišljati, sem ugotovil, da bi moral narediti kar nekaj fešt.
Zato sem se
odločil, da vse to združim v eno, tako bi bilo po moje najbolje
zame, za družinski proračun in mislil sem, da tudi za ostale. Tako
sem poiskal prostor, odločil sem se za travnik pred novo zgrajeno
vinsko kletjo kolega enologa Zdravka Mastnaka v Krakovem, saj sem
računal, da bo 2. junija lepo vreme in da bi pripravil velik piknik.
Kasneje sem datum prestavil, na dan prej, ker sta Simon in Diana (duo
Platin) bila na moj rojstni dan zasedena. Nanju sem namreč računal,
da bosta na fešti kakšno zapelo in zaigrala, večjega cirkusa pa
nisem nameraval zganjati. Sem pa povabil prijatelja, balonarja
Marjana Jereleta, s katerim sem se zadnja leta veliko družil in
letel, da bi morda koga dvignil v košari balona, ta pa bi bil bolj v
okras in za boljši feeling, predvsem njegova toplota ognja in
čarobna moč osvetljenega balona.
Na zabavo sem
tako povabil svoje sorodnike, sestro, očeta, polsestre in brate,
strice in tete, bratrance in sestrične, prav tako sodelavce iz
RTV-ja, predvsem dopisnike, s katerimi smo se vrsto let družili,
ostale prijatelje, tudi iz gimnazijskih časov, poslovne partnerje in
druge, s katerimi sem po mojem preživel pomembna obdobja svojega
življenja, prav tako kolega iz Vašega kanala in nekatere druge, ki
smo se z otroci podili po motokros stezah. Seveda sem šele potem
ugotovil, da sam od te zabave nisem imel veliko, da sem se z vsemi
sicer pozdravil, spregovoril kakšno besedo, nazdravil, potem pa je
že zmanjkalo časa. Seveda živčen od priprav, ko ni vse šlo tako kot
sem načrtoval in je bilo napovedano slabo vreme in sem vso zadevo
zadnji trenutek prestavil pod kozolec in šotor, ki smo ga na hitro
postavili, sem pozabil na hrano, šampanjci pa so mi vse bolj
prijali. Seveda sem bil zaradi tega dobre volje, morda malce bolj
glasen, potem pa so me kolegi iz Vašega kanala, dopisniški kolegi z
RTV in drugi (Ida Slapšak, sestra Rebeka…) osrečili še z mašo,
branjem litanij, obujanjem spominov na moje prvo kolo Pony, Astorja,
rum ploščice, mini flaške z alkoholnimi pijačami in drugimi
prigodami, ki sem jih doživel v preteklosti. Seveda ni manjkala niti
velika torta, ki sem jo bolj razmesaril kot razrezal.
Gostje so bili
zadovoljni tudi s hrano, ki jo je s svojimi kolegi »izpod peke«
pripravili kuhar Damjan Fink, s katerim sem to leto sodeloval pri
pripravi knjige in projekta Kulinarični zakladi Slovenije. Hrano so
vsi pohvali, čeprav so jo nekateri morali čakati, jo je bilo pa za
vse dovolj, saj sem Damjanu zatrdil, da nihče ne sme biti lačen. Sam
nisem nič pojedel, razen torte, sem pa zato spil toliko več
osvežujoče Mastnakove penine. Predvidenega skupnega ogleda
Mastnakove kleti tako ni bilo, niti nazdravljanja s predikatnim
vinom, ki mi ga je podarila Kmečka zadruga Krško. So pa si mnogi
klet ogledali sami, poskusili penine in druga Mastnakova vina. Tudi
balona nismo dvignili, saj je za vse to zmanjkalo časa. Gostje so
bili sicer zadovoljni, očitno so se dobro zabavali, čeprav sta se
glasbenika Medo in Diri, ki sta nastopila namesto Simona in Diane,
tudi malo napila in temu primerno fušala. Seveda sta zapela in
zaigrala tudi Simon in Diana, Tomi in Nik sta ves večer pridno
slikala, tako da sem kasneje sploh videl, kdo je prišel in kaj se je
dogajalo.
Neumorno je vse
beležil s kamero tudi Robi Sajovec, nekaj fotk je naredil tudi Cole
in drugi. Na fešto sem od posavskih novinarskih kolegov povabil le
Vlada Podgorška, ki ni uspel priti in Ireno Majce, ki mi je podarila
drevo – japonsko češnjo ter Tamaro Vonta in Silva Mavsarja. S temi
sem se v teh letih tudi največkrat družil in delal. Ker smo to leto
okrogli jubilej obeleževali kar trije posavski novinarji, ob meni še
Branka Dernovšek in Nada Černič Cvetanovski, smo se seveda
dogovorili, da za Novi klub – klub posavskih novinarjev jeseni
pripravimo skupno fešto. Žal te niti eno leto po tem še nismo
naredili, ker se kolegici nikakor nista mogli uskladiti za termin,
niti za prostor.
Na moji fešti
je bilo več kot 120 gostov. Povabljenih je bilo sicer več, okoli 150
ljudi, vendar so imeli potapljači tekmo v Nerezinah, nekateri drugi
pa seveda druge obveznosti, zato niso mogli priti. Video posnetke s
fešte mi je Robi zelo hitro zmontiral in naredil DVD, ki sem ga
razmnožil in nekaterim podaril. Tudi fotografije sem sam obdelal,
jih presnel na DVD, še vedno pa nisem naredil foto knjige in foto
prezentacije (slide showa), za katero sem se sam pri sebi odločil.
Tako me to še čaka, z današnjim pisanje tega teksta pa izpolnjujem
še eno svojo sam sebi zadano dolžnost povezano s praznovanjem
Abrahama.
Ob srečanju z
Abrahamom, mi je oče namenil svoj
govor,
ki ga objavljam v priponki. V čestitki z ženo Faniko pa
sta zapisala: "Minevajo ure, dnevi, leta. Še sam ne veš kdaj.
Življenje počasi odteka. Ne vrne se več nazaj. Zato naj bo ta dan,
kot takrat v mladosti. Nasmej se mu in poln bo srce in radosti. Z
iskrenimi čestitkami in še na mnoga, mnoga leta. Oči, Fani.
In kako danes
gledam na to prelomnico. Res je to eno obdobje, ko človek začne
drugače gledati na svet, ko skušam, vsaj pri meni je tako, še kaj
narediti, poskrbeti, da bo za mano še kaj ostalo in ko nekatere
vrednote začnejo dobivati novo ceno. Zdaj seveda ne mislim, da bo
treba spakirati in drugače živeti. Vem, da bom še dolgo moral
delati, da bi dočakal penzijo, če jo sploh kdaj bom. Vem tudi, da mi
ni za nič, kar sem naredil žal, da je življenje pač teklo, da sem
veliko lepega doživel in preživel, so pa bili tudi manj lepi
trenutki v mojem dosedanjem življenju. Zdaj si seveda želim, da bi
živel čim dlje, da bi še kaj dobrega in koristnega naredil, da bi
znal še bolj prisluhniti ljudem okoli sebe in tudi samemu sebi. Ker
pa tudi vem, da se lahko kaj zgodi, da tega ne bom dočakal, seveda
po svoje hitim, da svoje cilje in sam sebi zadane naloge čimprej
izpolnim, čeprav se bojim, da vse, ker je tega preprosto preveč,
nikoli ne bom uresničil. Se pa bojim in tudi zavedam, da če tega ne
bom naredil sam, ne bo naredil nihče drug. Pa ne samo zaradi tega,
ker ni enostavno in tudi sam iščem podatke in se skušam spomniti
imena, dogodke in drugih podatkov, ki so za kaj takega potrebni,
ampak tudi za to, ker za to nikoli ne bodo našli potrebnega časa.
Ko že
razgrabljam o svoji petdesetletnici, pa naj še dodam, da mi je
kolega fotograf Marijan Hočevar iz Šentjerneja (Mega foto) pred
dnevi omenil, da imam zdaj, ko sem čudežno preživel tragedijo na
Savi (3. julija 2008), po enem letu, enem mesecu in enem dnevu po
mojem srečanju z Abrahamom še en rojstni dan. Morda ima prav, čeprav
bi imel takšnih rojstnih dni v svojem življenju doslej lahko že kar
nekaj, pa tokrat o tem raje ne bi razmišljal, niti pisal. Zadnji
dogodki so še preblizu in so še preveč boleči za kaj takega.
Še nekaj
mailov, sms-ov in čestitk, ki sem jih ohranil:
Dragi Goran z velikim veseljem bom prišla in z še večjim užitkom
spila kozarček žlahtnega na še veliko lepih let! Hvala za povabilo.
Torej zasedba 'Rozman' iz Ljubljane - 1 (Me, Myself and Irene - če
se spomniš tega filma). Vsi ostali Rozmani bodo le v obliki
fotografij. Pridem v koloni iz Brežic, skupaj z strici in tetami ter
njihovim podmladkom! Vidimo se v petek LP Irena R.
Goran živjo, A uživaš še zadnje dneve svoje mladosti?:)) Sporočam
ti, da naju s Špelo ne bo na praznovanje, ker enostavno trenutno
nisva v stanju za takšna velika praznovanja. Upam pa, da se dobimo
enkrat kasneje in zapijemo tako tvojo 50-letnico kot še kaj
drugega;) Hvala za povabilo in lepo praznovanje ti želim. LP, Gregor
Dobrodošel v klub Abrahamov. Nič ni strašnega, pa tudi boli
ne...................
Z veseljem prideva Tomo in Majda Staut
Pozdravljen! Izredno mi je
žal, da boš v petek na moj račun prihranil tri litre cvička. A vsi
poskusi zamenjave turnusa so ostali brez uspeha. Uživajte zato na
zabavi, tebi pa: vse najboljše in veliko sreče. Po petdesetem jo
človek potrebuje, čeprav nič ne boli. Je pa res, da se počasi
navadiš, da te vsako jutro nekje nekaj trga, da brez očal še na
sekret ne moreš, da pogledaš samo še za vsako drugo dobro mrho, da
sive lase razlagaš kot znak modrosti in da si začneš pri vabilih, ki
jih je mogoče razumeti na več načinov za vsak slučaj izmišljati neke
izgovore. A tisti, ki so abrahama srečali že pred časom pravijo, da
tako menda mora biti. Res mi je žal Slavko Bobovnik
Hvala se vidimo – prideva OBA SKUPAJ, brez skrbi, saj ga imam tako
rada, da ga bom enkrat kar pojedla, ker je tako sladek. Škoda, da bo
dež ali kaj hočemo, mogoče ga pa tam ne bo. Držim pesti, da boš vse
uredil tako kot je potrebno in da boš srečen. Naša novinarka Minka
te tudi lepo pozdravlja. LP Olga
Dragi Goran!
Prisrčna hvala za vabilo. Ob pol stoletnici ti želim vse najlepšejše
in najboljše in predvsem. Da bi bil zdrav, da ti potenca še pol
stoletja ne bi delala težav in da bi se tvoja novinarska zvezda še
dolgo časa bleščala. Žal na veselo praznovanje ne bom mogla priti,
ker gresta Bojan in Herman. Nekdo pa mora službovati. Saj veš, da
nas ni toliko kot v Lj. Na zdravje ti kličem že sedaj in ti prilagam
skromno darilce:
Glavo
pokonci,
Oj
mladi mož.
Radostno
nazdravi, saj
Abraham
boš.
Nikar
se let ne boj,
Raje
s prijatelji veselo zapoj.
Oziraj
se vedno na lepe stvari,
Vsakdan
se raduj, da si.
A
kadar te kaj razjezi,
Naj
ti to nikoli nasmeha ne skali.
lp,
Cirila
Živjo Goran.
Sva dobila tvoje vabilo in se lepo zahvaljujeva zanj. Na žalost ne
moreva priti, saj veš Dedi pa Baby mata obveznosti z vnuki. Želiva
ti lepo praznovanje in obilo sreče in vsega ostalega še naslednjih
50 let ,ko se srečamo na 100 letnici. Sm že rezerviral da bova
prosta. Lep pozdrav vsem ki bodo tam Eržika in Janez
Hvala za vabilo, vendar se žal ne bova mogla udeležiti slavja.
Vsekakor pa ti ob jubileju iskreno čestitava z željo, da bi tudi v
bodoče iz tebe izhajal tisti optimizem in pozitivno gledanje na
življenje, zaradi katerega te je lepo srečati in s teboj
poklepetati. Pearl S. Buck je dejala, da modrost sestoji iz tega, da
vzameš življenje tako kot je in samo včasih sanjaš o tem, kakšno naj
bi bilo. Verjameva, da si prvih 50 let preživel v tem duhu, za
naslednjih 50 pa ti želiva veliko sreče in osebnega zadovoljstva.
Bogdan in Damjanka
Še enkrat hvala za vabilo,vendar kot sem ti že dejal, imam čez cel
vikend družinske obveznosti (žena je v Bosni), pa še delam v soboto
in nedeljo. Želim ti vse najboljše in veselo praznovanje!!! LP M
(Mitja)
Dragi Gorane, želim Ti srečan rodjendan i puno sreče za tvoj "jubilarni"
rodjendan. Tvoja sestra, Svetlana
Zdravo Goran! Vse najboljše ob tvojem rojstnem dnevu. Hvala tudi za
povabilo na praznovanje, vendar žal zaradi obveznosti na faksu nisem
utegnil priti. Upam, da se pa vseeno vidmo kaj čez poletje. Do konca
junija imaš še faks oz. izpite, potem pa bo malce lažje. Imam za
nardit še 3 izpite, pol pa diploma v jeseni. Lp, Igor
Dragi Goran! Veseli smo, da ti je uspelo uresničiti želje, ki si jih
zapisal pred več kot tridesetimi leti. Takole so se ti zapisale:
»Vzel bom vse te zvonove in njihovo sivo pesem in z njo odšel na
morje. Potem me bodo galebi odnesli proti soncu in zaživel bom, da
živel bom, ker moram, ker si to želim. Moja barka bo plula samo po
soncu, veter bo onemogočil spominom na podrto smreko, da privrejo na
oči, galebi bodo peli pesem ljubezni.« Čestitamo! Iz srca! Rebeka in
Tomi, Marjan in Minka, Poldi in Elica, Jure in Natalija, Vladka in
Sebastjan, Irena Rozman, Ida in Janko
Goran, dragi prijatelj in vse tisto kar presega prijateljstvo! Za
pet desetletij ti voščimo z željo, da te tudi na drugi polovici
mladosti spremlja z vso lepoto in močjo energije – jutranja zarja.
In z željo, da te večerna zarja objema s toplino modrosti, ki jo
poklanja vsak dan v obdobju, ki te sprejema s toplino modrosti, ki
jo poklanja vsak dan v obdobju, ki te sprejema v svoj objem tu na
zemlji in zavetrju malce nad njo. Ja, naj te spremlja botra SREČA!
Irena
Ob tvojem jubileju ti iskreno čestitamo in ti želimo še veliko
zdravih in srečnih let Karmen, Gregor in Petra
Radost in veselje - žalost, skrbi – iskal leta si najbolj skrite
poti, si našel prijat'le in dobre ljudi – z balonom poletel, da bi
se skril, pa vendar te Abraham je ulovil. Še na mnoga srečna leta!
Ela, Tomaž, Igor
Dragi Abrahamovec Goran, tvoje poti so bile strme, cilji oddaljeni,
skoraj nevidni, tvoj pogum in trma sta botrovala, da smo vsi užili
srečo in zadovoljstvo. Da bi še naprej živel tako, ti želimo Alenka,
Branko, Metka, Božidar
Goran, pogled na jezero in Slivnico naj te spomni na tvoje
notranjske korenine. Anka, Frenk, Iva, Barbara, Martina, Slavc, teta
Ana, teta Jana in Janez, teta Lojzi
Abraham? Pa kaj zato, pomisli, imaš še 50 do 100. Čestitamo! Ana,
Vera, Nena, Goran, Miljenko, Jože
Naj mnoga še leta bodo ti dana, zdravje, veselje sopotnik vsakdana!
Olga Perpar in Anton Žvan
Minevajo meseci, minevajo leta, nihče ne ve kaj naslednje obeta.
Človek spozna mnogo ljudi, a nihče kot Abraham opevan ni. Ob
snidenju z njim veselje in radost odpihneta skrbi, naj vedno s tabo
bo poletje, pa srečno v novo desetletje. Jože z družino in mama
Turšič
Al hočeš, al nočeš pa je tako, mladosti pomahaj še v slovo, je
Abraham komaj čakal na dan, da te popeljal je v starostni hram.
Savškovi
Goran! Čas prehitro beži, zato ne delaj si skrbi, če Abraham za
vratom ti sloni, pozabi na vse slabe dni, saj 50 let doživet si
vsakdo želi - mi vsi Oprešnikovi pa želimo ti dočakat še enkrat 50
jih.
S preprostostjo otroštva sledimo sanjam… S hrepenenjem mladosti
tvegamo ljubezen… Z radovednostjo odraslosti iščemo resnico… Družina
Dolinšek-Flajs
Iskrene čestitava in ti želiva še enkrat toliko. Vse najboljše
Polona, Branko
Ti daješ ton današnjemu dnevu. Vse najboljše za rojstni dan Gregor
Naglav, Tine Golob, Rado Božičnik, Janja, Marko, Boža, Danica, Urša,
Mojca, Fonzi, Ibrica, Jože Grajžl, Jože Hartman
Iskrene čestitke ti želimo Greta, Lidija, Iva, Aljaž, Matjaž, Jože
Dragi Goran! Tale majica ti bo pomagala najti tiste, ki sodijo v
isto posadko kot ti – posadka »Stari smo nad petdeset«… Ker vemo, da
si občutljiva dušica, je na njej le napis CREW, ostalo pa raje povej
ustno. Vse najboljše! Tamara in Boštjan
Goran želim ti vse naj, naj… Bodi zdrav, vesel in zadovoljen. Včeraj
mi nikakor ni zneslo. Pridem prihodnji teden dol. Če boš okoli bi ti
rada voščila. Tatjana
Gogi, sedaj pa si tudi uradno v klubu modrecev. Vse najboljše
Abraham. Slobodan
Umetnost uspeha je, da znaš biti hkrati drzen in previden. Bodi
torej oboje… Z najlepšimi željami za tvojih 50… Petra
Vse najboljše 50-letnik. Upam da je uspel žur in da ni prehudega
mačka. Tom in Dženi
Vse najboljše pa še vsaj enkrat toliko let – tovariš. Carmen
Goran iskrene čestitke ob tvojem prazniku in vse dobro proti stotki
lp z lisce janc k.
1 |
2 |
3 |
4 |
5 |
6 |
7 |
8 |
9 |
10 |
11 |
12 |
13 |
14 |
15 |
16 |
17 |
18 |
19 |
20 |
21 |
22 |
23 |
24 |
25 |
26 |
27 |
28 |
29 |
30 |
31 |
32 |
33 |
34 |
35 |
36 |
37 |
38 |
39 |
40 |
Opis slik:
1. Sprejem gostov - Coli in Božo
2. Žlahta iz Cerknice je prišla z "Jezerom"
3. Novopečeni Abraham Frenk Mele
4. Povabljeni so prihajali tudi v skupinah
5. Jože Marinč je prinesel svojo sliko
6. Alenka Lavrenčič je bila del Kostakove ekipe
7. Zdravice z Mastnakovo Valentino
8. Prijateljice Milena in Nataša
9. Bivša in sedanja "sodelavka" Irena Vide
10. Zajčkova žlahta
11. Obujanje spominov na moj Pony
12. Zasliševanje Tineta Goloba
13. Pozdravni govor šefa Rada Božičnika
14. RTV zbor
15. Ubrano dopisniško petje
16. Z očetom
17. Skupinska ožje "žlahte"
18. Očetov nagovor za prvih 50
19. Spomini na mladost v štramplcah
20. Brez Astorja seveda ni šlo
21. Nik je skupaj s Tomijem vse fotografiral
22. Še darilo Vašega kanala - Garmin
23. Ob poslušanju litanij
24. Župnik se je križal ob "Kristusovih" slikah
25. Omejitev za Abrahame - 50 km/h
26. Vse sta zakuhali Ida Slapšak in sestra Rebeka
27. Gregor Naglav in Simon Gomilšek
28. Tudi za hrano je bilo poskrbljeno
29. Prišel je tudi Tomo Staut
30. Ples z Diano
31. Robi Sajovec je vse beležil s kamero
32. V objemu nežnejšega spola
33. Še ena gasilska
34. "Rezanje" torte
35. Očitno je bila torta okusna
36. Del povabljenih pod šotorom
37. Muzičara sta dobila pojačanje
38. V duetu s Tamaro Vonta
39. Tudi Platin je zapel in zaigral
40. Še zadnji dvig kolesa pred spancem
na vrh
strani
FRANCI
PAVKOVIČ
Res mi je hudo, ker je minilo že toliko časa,
pa še vedno nisem nič napisal o svojem nadvse dragemu prijatelju
Franciju. Naj se mu opravičim vsaj z objavo fotografij in linka do
mojih poslovilnih besed v Vašem mesečniku.
FRANCI PAVKOVIČ (28.3.1939 –
23.11.2006)
1 |
2 |
3 |
4 |
5 |
6 |
7 |
8 |
9 |
10 |
11 |
12 |
13 |
14 |
15 |
16 |
17 |
18 |
19 |
20 |
Opis slik:
1. Pri mojem tastu Vinku Gomilšku na Goleku z Franjem Mužanićem
2. S tastom Vinkom sta se dobro razumela
3. Portret, ki je nastal v Gen energiji
4. S predsednikom madžarskih salamarjev
5. S prvim škocjanskim županom Janezom Povšičem
6. S fotografom Ljubom Motoretom
7. Pri Ilijaševih na Bizeljskem
8. Vsako leto je posnel Azelejo Pontico
9. S sodelavcev Vilijem Zupančičem
10. V spomin na "jamskega električarja"
11. Z mano je šel tudi na balon, nad bodočo HE Blanca
12. Ob 15. letnici Vašega kanala
13. Na enem od snemanj
14. Še en portret s kamero
15. Vedno je bil prisoten na srečanjih izgnancev
16. Ob predaji čolna sevniškim gasilcem na Orehovem
17. S snemalcem Mirkom Veselom v Mastnakovi kleti
18. Eno zadnjih snemanj pri mesarju Milošu Krošlju
19. Milošu za spomin, asistira Karli Rožman
20. Z Jožetom Grajžlom v vinogradu Janeza Povšiča
21. Spoprijel se je tudi z digitalno tehnologijo
22. Z VHS kamero na Goleku
23. Skupna slika na Studencu
24. Portret iz Škocjana - pri Povšiču
25. Tudi DV-cam kamera mu ni bila pretežka
26. Skupaj sva šla tudi v rudnik Senovo pred zaprtjem
na vrh
strani
IGRA NAKLJUČIJ ALI USODA?
Čeprav ne morem, da ne začnem s
trinajstico, danes smo namreč 13. julija 2008, naj že takoj povem,
da nisem ne veren, še manj vraževeren in da trinajstico nikoli nisem
imel za slabo znamenje. Vendar se je ravno okoli te številke te dni
toliko dogajalo, da brez nje ne morem. V tragediji, ki se je zgodila
3. julija na Savi pri HE Blanca je namreč umrlo 13 meni ljubih
ljudi. Ko sem tretji dan le zmogel toliko moči, da sem se lotil
obdelave fotografij tragičnega spusta po Savi, me je ob pogledu na
trinajstico, ki jo je na dresu nosil moj prijatelj Božidar Resnik,
spreletelo, oblila sta me mraz in znoj in vse dokler nisem končal,
trajalo je kar tri ure, se nisem mogel izogniti misli na to število.
Tudi danes smo trinajstega, vendar mi je Božo takoj, ko sem mu to
tisti dan povedal, poslal nekaj misli o tem številu, za katerega
mnogi menijo, da je nesrečno. Pa tokrat ne bom razpredal o tem,
lahko se samo strinjam in sem vesel, da se je ustavilo pri
trinajstici in da je trinajstica tokrat meni in še nekaterim drugim
pomagala, da smo preživeli in da ni bilo žrtev 18 ali še več.
Tragični dogodki, ko sem pomagal reševati
ponesrečene iz Save, me bodo zaznamovali za vedno. V teh dneh po
tragični nesreči, v kateri sem izgubil svojega sošolca iz gimnazije
Janija Zemljaka, sodelavca iz Infre Vojko Alif in Mirana Ribiča,
seveda pa tudi prijatelja Kristijana Janca in številne druge, sem
veliko razmišljal o mnogih stvareh, veliko pa predvsem o ljudeh, ki
so ob tem izgubili svoja življenja. V meni so se prepletali obup,
jeza, bolečina, blazen občutek nemoči, ko svojim prijateljem ne
moreš več pomagati, pa tudi redki občutki veselja, da nisem med to
trinajsterico in da sem med preživelimi, čeprav sam ne vem, kako nam
je to uspelo in komu se moramo zahvaliti. In še danes me oblije
mrzel pot, ko pomislim, da bi bil lahko eden izmed njih, pa ne samo
jaz, ampak tudi moj nečak in oba gasilca.
Ker v opisu dogajanja, ki sem ga ravno danes,
pripravil za portal
lokalno.si
(hotel sem to narediti že prej, pa sem se bal, da bi komu po
nepotrebnem povzročal dodatno trpljenje), nisem opisoval reševanja
na kopnem, niti omenjati tistih, ki so pri tem sodelovali, predvsem
na izrecno željo nekaterih sodelujočih, pa sam pri sebi čutim, da
moram spregovoriti tudi o tem. Sam sicer nisem spremljal, kaj se je
dogajalo na kopnem, ker sem bil preveč okupiran z iskanjem na vodi,
sem pa kasneje nekaj zvedel in razbral tudi iz posnetkov in
fotografij. Pri oživljanju je zagotovo največ naredil Franc Bogovič,
ki je potem šel v čoln in iskal na vodi, čeprav so bili na obali
tudi drugi gasilci n reševalci, prav tako policist Rade Ivkovič, ki
se je po naključju znašel na mestu nesreče, slišal krike in potem
takoj pritekel na drugo stran ter pomagal oživljati, to je nesebično
počel tudi Božidar Resnik, kasneje sem na svojih fotografijah videl,
da je po prihodu reševalcev oživljal tudi policist, za katerega sem
kasneje zvedel, da je vodič psa Dušan Černač. Pri tem pa so jim pomagali mnogi,
od mojega nečaka Tomija, Božo Resnik je poskrbel še za marsikaj,
Bojana Bogovič, Albina Bezjak, Metka Resnik, Tonika Zakšek in
verjetno sem še koga spregledal. Kljub temu, da vem, kaj to pomeni,
če nekoga ne omeniš, ta imena na svoji spletni strani vseeno
objavljam, hkrati pa se globoko opravičujem vsem tistim, ki sem jih
po krivem pozabil. Nisem namreč še imel časa, da bi te zadeve
razčistil, saj sem se ukvarjal z drugimi stvarmi, v želji po pomoči,
pa tudi drugi niso gledali, kaj kdo počne in kdo vse je bil tam.
V teh dneh sem doživel tudi številne lepe
občutke, ko so klici veselja in radosti, da sem živ, prav tako sms
sporočila in mejli, kar deževali. Klicali in pisali so mi mnogi, s
katerimi se slišimo ali vidimo bolj poredko, pa tudi povsem neznani,
ki so začutili, da mi bodo s tem vsaj malo pomagali. Mnogo
vzpodbudnih besed sem bil deležen in prepričan sem, da so mi tudi te
pomagale, da sem vse lažje prenašal in da sem svoje misli in dejanja
usmeril v pomoč pri iskanju pogrešanih in da bi tudi drugim pomagal
ublažiti žalost in trpljenje ob izgubi njim in meni dragih.
Presenečen sem bil tudi nad človeškostjo
nekaterih politikov, hkrati pa tudi razjarjen, ko sem uvidel, da so
skušali nekateri na tej tragediji graditi svoj politični imidž. O
tem raje ne bom, ker o takšnih nima smisla izgubljati besed.
Presenetil me je sam predsednik vlade Janez Janša, ki je bil na
mestu nesreče na gradbišču HE Blanca vse do tretje ure zjutraj,
prišel pa je pozno zvečer. On je svojcem omogočil, da so jih po več
kot šestih urah čakanja le spustili preko zapornice in pojasnili,
kaj se je dogajalo. Ob tem se je Janša s svojci takrat še pogrešanih
tudi dlje časa osebno pogovarjal, jih tolažil, poslušal... Pokazal
je, da je človek in ne le politik, saj je to počel za zaprtimi
vrati, brez prisotnosti kamer in fotoaparatov, zgolj zato, da pomaga
pomoči potrebnim, pa čeprav samo z besedo in razumevanjem. Tudi ko
sem se po tretji uri le odločil, da grem domov, kjer je moja žena
Damjana po svoje trpela zaradi vsega tega in doživljala šoke, in sem
še zavil na novi krški most, da bi videl ali so morda koga našli, se
mi je policijski kombi ob vračanju na glavno cesto v krožišču
uvidevno umaknil. Potem pa sem zatopljen v svoje misli skozi Krško
vozil le dobrih dvajset kilometrov na uro. Za mano se je naredila
daljša kolona in sam pri sebi sem bil jezen, zakaj me ne pustijo pri
miru in prehitijo. Ko sem potem zavil levo na most proti domu, pa
sem v vzratnem ogledalu opazil, da je bil v koloni na čelu avtomobil
z Janezom Janšo, za njim pa še druga vozila z ministri ter vladno
delegacijo. Prepričan sem, da so se peljali za mano, zato da me ne
bi še oni po nepotrebnem razburjali. Seveda se je predsednik vlade
pred tem z mano tudi rokoval, se pogovarjal in zagotovo ne zgolj iz
vljudnosti, ampak iz resnične zaskrbljenosti in z željo, da tudi
meni pomaga, čeprav sem bil takrat prepričan, da sam takšne omoči ne
potrebujem, da jo bolj kot jaz potrebujejo drugi.
Prvi večer oziroma par ur, ki jih je še ostalo,
ko sem ob petih zjutraj le legel v posteljo in ko potem nisem niti
za sekundo zatisnil očesa, sem tudi veliko premišljeval, kdo je
kriv, da se je to zgodilo. Sam pri sebi sem krivil organizatorja,
sposojevalca čolnov in še koga, vendar vse bolj spoznavam, da je
bila za tragedijo kriva predvsem naša nevednost. Nihče namreč ni
vedel, kaj se dejansko skriva pod vsakim od petih prelivov, kjer se
savska voda z veliko močjo vrtinči in ne izpusti nikogar iz svojih
krempljev. Edini, ki nam je bilo dano preživeti, smo bili mi štirje
v gasilskem čolnu, moj nečak Tomi in oba gasilca Gašper in Drago ter
županova žena Ana, ki smo jo rešili iz vode. Brez nas bi verjetno
tudi ona za vedno ostala v smrtonosnem objemu Save. Zato ne krivim
nikogar. Tudi iz posnetkov in fotografij, ki sem jih že
ničkolikokrat pogledal, se vidi, da nihče v nobenem čolnu ni bil
proti temu, da gredo preko prelivnih polj, nihče vsaj tega ni
pokazal - ne s kretnjo, ne izrazom na obrazu. Morda je bilo nekoga
strah, da se bo zmočil, da se bo čoln prevrnil, nihče pa zagotovo ni
pomislil, da se takrat pelje v smrt.
Ko sem z obema gasilcema – Dragom in Gašperjem
reševal in iskal ponesrečene, sem bil jaz tisti, ki sem ju skoraj
prisilil, da nadaljujemo z iskanjem. Hotel sem tudi, da Drago
zapelje vsaj deset metrov v prelivno polje, saj se mi je zdelo, da
bi tam lahko še koga našli, čeprav nismo nikogar videli. Vendar je
Drago vedno tik pred vstopom v ta predel obrnil čoln v drugo stran.
Takrat sem bil jezen, zdaj vem, da je ravnal človeško, da je bil
strah verjetno močnejši in morda se lahko danes tudi njemu zahvalim,
da nas ni popeljal v objem smrti in da smo še vsi živi.
Ker vse, kar se je dogajalo nisem videl, sem si
vse to seveda razlagal po svoje. Še danes ne vem točno, kako se je
dogajalo, saj sem bil sprva prepričan, da se je čoln, ki je prvi
zapeljal v prelivno polje prelomil. Ko sem zvedel, da je ta ostal
cel, sem govoril drugače, da se je verjetno, ker se je z veliko
hitrostjo spustil po previsu zarinil v vodo in je njegova posadka
šla s čolnom vred pod ubijalsko vodo. Kasneje pa sem preko drugih
zvedel, da je Ana Janc pripovedovala, da je kanu ostal na površini,
da so skušali veslati naprej in potem ko ni šlo, naj bi nekateri
poskakali v vodo, da bi čoln potegnili naprej. Kaj se je potem
dogajalo, raje ne razmišljam več.
Mnogi so me tudi spraševali, ali bi z rešilnimi
jopiči lahko preživeli. Ne vem, niti ne morem vedeti, kot tudi tega
ne, ali bi lahko z rafti vsi brez posledic prešli skozi ta prelivna
polja. Seveda lahko o tem samo ugibamo, dokazati pa ne moremo.
Obstaja pa kruto in boleče dejstvo, da je od vseh preživela le ena.
Je šlo za igro naključij ali česa drugega? Kdo ve?
Vesel sem tudi, da so moji kolegi korektno in z
veliko mero človeške solidarnosti ter prizadetosti poročali o tej
nesreči. O napakah, ki smo jih ob tem naredili v moji hiši, tokrat
ne bom razpravljal, ker sem verjetno vse gledal preveč čustveno,
prizadeto, bo pa za to zagotovo še kakšna priložnost. Vesel sem, da
delam v kolektivu, kjer se dobro razumemo, kjer si kljub divjanju še
znamo prisluhniti in se poklicati. Vsak klic mojih sodelavcev mi je
vlil novo energijo, zanos, da delam in pomagam še naprej po svojih
močeh. Ponosen sem na svoja kolega iz Zasavja, Gregorja in Marka, ki
sta delala vse dni, od jutra do večera, ki jima ni bilo nič težko in
sta znala prisluhniti mori, ki je padla na Posavje in celo
Slovenijo. Prav tako sem ponosen na kolegici Ireno Ulčar, ki po
javljanju ni odšla domov, ampak je skušala pomagati zasavski ekipi
in na Ireno Majce, čeprav njenih javljanj nisem spremljal preko
radia, sva se pa stalno slišala in me je sproti obveščala, kaj se
dogaja, koga so našli in podobno. Da ne govorim, da mi je stala ob
strani, me bodrila in skušala narediti vse, da pomaga. Izkazala se
je tudi Petra Bezjak, ki je bila seveda tudi sama pretresena, ker je
v spustu sodelovala tudi njena mama, vendar je kljub temu pripravila
lep komentar za Vest.si in prispevek za TV tednik, z željo, da
prizadetim čimprej pomagamo. Tudi ekipa Vašega kanala z Boštjanom
Colaričem in Robertom Sajevcem me je bodrila, poklicala sta me tudi
Slobodan Jovič in direktorica Irena Vide. Še najbolj pa se je
izkazal Coli (Boštjan), ne samo po profesionalni, ampak tudi
človeški plati. Res sem vesel, da imam takšne prijatelje, doslej sem
morda to prijateljstvo premalo cenil in ga preveč površno jemal,
zdaj vem, da to resnično obstaja.
Ko že govorim o lepih in prijetnih izkušnjah,
ki sem jih bil deležen ob tej tragediji, ob tej neizmerni žalosti in
izgubi, ki smo jo vsi utrpeli, nikakor ne morem mimo nekaterih
politikov. Dogajanja v Ljubljani nisem pozorno spremljal, pa imam
vseeno občutek, da je vse prizadelo in da so za trenutek pozabili,
kdo je na katerem bregu. Najbolj pa sem bil presenečen nad odzivom
Jančevih poslanskih kolegov, nad govorom predsednika Franceta
Cukjatija, ki se je res potrudil in mi je segel do srca. Z govori na
pogrebih, katerih sem se tudi sam udeležil, se je izkazal tudi
minister Janez Podobnik in čeprav od politikov nisem pričakoval
takšnih človeških potez, tako toplih in iskrenih besed, ki so bile
izrečene iz srca in vidno prizadetostjo, tako da te ljudi zdaj
gledam z povsem drugimi očmi, s spoštljivostjo, kot ljudi z dušo in
srcem, ki bije tudi za druge. In to ne samo za tiste, ki so za vedno
odšli, ampak tudi za tiste, ki ostajamo in niso samo naši po
»strankarski« pripadnosti.
Zagotovo me je ta tragedija tudi obogatila z
novo izkušnjo. Zdaj gledam na svet drugače. Tudi doma se z ženo zdaj
več pogovarjava in skušava drug drugega razumeti in tolažiti, čeprav
vem, da tudi ona doživlja težke trenutke, saj je bil njej oče
operiran zaradi raka in … Seveda tako njej kot tudi meni kdaj
popustijo živci in me iz tira veliko prej kot doslej vrže kakšna
neumnost, izjava, zlonameren komentar, vendar zdaj vem, da se o vsem
tem lahko z nekom pogovorim. Tudi med udeleženci tega spusta, ki smo
ostali, se je spletna neka nevidna vez, ki nas bo upam povezala do
konca življenja. Tako se ob snidenju objemamo, rokujemo, tipamo in
se sprašujemo, kako nam je. Tudi brez besed si veliko povemo in
upam, da bo to trajalo še dolgo. Res nas je ta tragedija resnično
močno povezala, saj se zavedamo, da smo vsak zase preveč krhki in
smo lahko samo skupaj močnejši, da drug brez drugega ne moremo in da
bomo tako lažje preživeli, pozabili pa zagotovo nikoli.
V teh dneh sem preživljal težke trenutke.
Priznam, da mi je bilo težje, kot takrat, ko mi je umrla mama. Tako
kot takrat bom tudi tokrat skušal svoje misli in dejanja usmeriti v
dobra dela, pomagati svojcem, ki so izgubili najdražje, njihovim
otrokom, da bodo dokončali šolanje, pa tudi drugim, ki bi lahko
pripomogli, da se kaj podobnega na Savi, niti kjerkoli drugje ne bo
nikoli več ponovilo.
In če sem že začel s trinajstico, naj z njo
tudi končam, vsaj za danes, 13. julija, ko sva se z Damjano
udeležila procesije in svete maše pri Mohorjevi cerkvi na Sremiču,
saj je Metka Resnik darovala mašo za vse umrle in preživele v tej
tragični nesreči, ki se je zgodila na Savi. V elektronskem pismu mi
je Božo namreč med drugim zapisal, da številka 13 simbolizira
ponovno rojstvo, transformacijo in da trinajstica pravzaprav pomeni
spremembo zavesti. Čeprav sem do tega in še kakšnega drugega
spoznanja prišel na ta tragičen in krut način, upam, da me bo vse to
streznilo in obogatilo. Zagotovo pa bom poslej na življenje gledal
ne samo kot nekaj od Boga danega, ampak na nekaj, kar se je vredno
veseliti in ga s polno mero uživati. Tudi s tem, da bom čimveč
dobrega naredil za druge.
Prispevek v Odmevih na TVS
Nekaj misli in želja iz sms-ov in mailov:
Goran srečna sem, da sem te videla živega na TV. Mislim nate.
Lp Tatjana A.
Vse najboljše za rojstni dan. Kva si gledu Deliverence spet v
zadnjem času ali kaj. lp Rajko
Še nikoli do sedaj nisem bila tako vesela tvojega oglašanja na TV,
pa čeprav si poročal o tragediji. Nekdo ali nekaj te je obvarovalo,
zato se drži še naprej. Danes si bil junak in ostani tak, čeprav ti
ne bo lahko verjetno še nekaj časa. Lp Ismeta
Hvala bogu, da si živ. Izogibaj se vode! Lp Ida
Kako lepo je vedeti, da si živ, Drži se. Ivan Krasko
Goran, upam, da se dobro držiš. 5ra
Pozdrav! Spremljam TV in ne morem verjeti - čestitam ti za hrabro
držo v današnji tragediji! Humano in požrtvovalno, dobro, da si
ostal cel. Želim ti umiritev v naslednjih dneh in vsaj nekaj
dopusta, ki bo pripomogel k hitrejši stabilizaciji. Se kaj vidimo še
letos! Z lepimi pozdravi Božena
Oy, sem zasledil tvoje ime v poročilih. Veselim se tvoje sreče v
nesreči. LP Tadej
Čestitam…da si še z nami … Miran Šubic
Zdravo Goran! Ne bom bil dolgi. Želim ti le reči, da sočustvujem s
teboj ob teh tragičnih dogodkih in da poskušam razumeti, kakšne
težke trenutke preživljaš. In vesel sem, da je s teboj vse u redu.
Upam, da se kmalu kaj vidiva! Lp Igor Pavkovič
Spoštovani in dragi Goran, pretresena in z globoko žalostjo bi
želela izreči sožalje vsem v Sevnici, ki vam je usoda iz bližine
iztrgala najdražje in prijatelje. Malči J. Mikša, Franc Mikša
Goran, najlepša hvala za slike. Čuvaj nase, imej rad življenje in
naj ima življenje rado tebe... pa, pa Petra Rep Bunetič
Upam, da se življenje vrača nazaj v tirnice. Kakor sem uspel
slediti, uf.... še enkrat več: imamo premalo minut. Kolikor pa jih
je, pa jih je treba uživat. se vidimo, Blaž
Veš, premajhni smo, da bi razumeli. Nekdo in nekaj je močnejše od
nas... Poslan si bil, da rešiš Ano in sedaj... da pomagaš sebi, da
se ozreš okrog in vsak dan objameš vse, ki ti pomenijo največ.
Mislim nate, Petra
Tudi naše veselje ob tem, da te še imamo, je neizmerno. Čuvaj
se!!!!!! LP, Malči
Goran. Odpočij se in naberi novih moči, predolga žalost in trpljenje
ti ne bodo koristile, niti pomagale nesrečnikom. Prepričan sem, da
se bo za svojce preminulih dobro poskrbelo, kolikor je pač to
mogoče. Letos sem tudi predsednik Lions kluba Krško in bomo pomagali
tudi mi, saj je to naše poslanstvo. Lp Stane
Goran, ko sem se od Tebe vrnila v pisarno, sem prebrala še Tvoj
pogled na trinajstico……kar zjokala sem se….mislim, da je to bil tvoj
novi rojstni dan in da ga moraš zdaj praznovati dvakrat na leto.
Zase in za vse nas, ki te imamo radi, Irena
Pozdravljen. Se ne poznava, a ste v teh dnevih veliko v mojih
mislih. Imeli ste angela varuha vi in Tomi in sem srečna za vaju in
Rebeko, ki jo je življenje že hudo preizkušalo. Z vašo sestro sem se
spoznala v trgovini in sem vesela, da jo poznam, ker je krasen
človek. Želim, da bi vam bili dnevi in noči čim lažji.
Ni kej za hvalt, to sem (smo) moral nardit, da imaš (imamo) vsaj mal
zadoščenja. Na svoji strani si se pa res "zlil" v tekstu. Lepo in
hvala tudi tebi. Se človek zamisli, čeprav nisem bil v smrtni
nevarnosti in ne od tako blizu doživel nesreče. Verjetno bom ali pa
že zdaj, drugače gledal na življenje. Boštjan
Spoštovani Goran, dragi cimer! Nisi dobil odlikovanja! Nič hudega.
Ob tej podelitvi sem, brez zlonamernosti, prisežem, pomislil, da so
poveljniki vedno odlikovali vojake, policiste in ostale strokovnjake
(tudi) za spodbudo po tem, ko so, pri opravljanju službe povzročili
žrtve. Pa ne bi o tem. Dejstvo je, da si ti edini potegnil iz Save
živega človeka. S svojim dejanjem si rešil življenje Ani Janc in
zato imata sedaj Janca juniorja mamo ob sebi. Kot posledica tvojega
dejanja, ki je bilo sicer pogumno, ampak, priznajva si, tudi vsaj
malo nepremišljeno – za tvojo ali za vajino varnost. Prepričan sem,
da nisi premišljeval o tem, ko si šel pomagat. To je tisti delček
tebe, ki plane na dan občasno, če ti hočeš ali ne! Tokrat je tisto
nekaj preraslo v drastično dejanje, z usodnimi posledicami za eno
neprostovoljno plavalko. Drugače se tisti, ki so okrog tebe, pogosto
niti ne ozrejo na kakšen tvoj trenutek resnice in odkritosrčnosti.
Mnogi se ga niti ne zavedo, ker so preveč površinsko usmerjeni!
Ampak živa resnica je, da je to bit Gorana Rovana, ki ga poznam že
leta. Je delaven, je zelo dober pisatelj, vztrajen in zdržljiv
novinar, zanesljiv prijatelj in še kaj. Deček v njemu mu ne da miru
in zato mora včasih reagirati malo nepreračunljivo. Včasih to izpade
samo dobra fora, ko nekomu zasoli s pikro pripombo, včasih pa skoči
v Savo in rešuje…
Tvoje neodlikovanje je tudi odraz odnosa uradne javnosti do nas,
novinarjev – kadar nas ne potrebujejo. Zato dojemam to zadevo zelo
ostro in neodgovorno s strani predlagalcev – kdor koli so že bili.
Ampak vendarle je to samo dejanje na ravni simbolične geste, ki je
čisto majhno v primerjavi z možnostjo, da bi lahko Ana Janc bila še
ena žrtev, sedaj že razvpite nesreče pri Blanci. Zato upam, da se
tega zavedaš dovolj in da se zavedaš tudi tega, da si tvegal, da bi
ostal brez očeta tudi Nik! Malo fejst ti nakladam zato, ker vem, da
si ti takšen, da se lahko vsega tega ne bi zavedel. Tvoja skromnost.
Takšen pač si in zato sem ponosen, da se lahko, kar zadeva mene,
štejem za tvojega prijatelja! Drži se in pazi se! Ivan
Dragi Goran! Ne mine ura, ko ne bi pomislila nate. Na to, kako ti
je, kako te boli, koliko dilem se ti plete po glavi, koliko
vprašanj, občutkov...Koliko filmov in slik nosiš v sebi. Takih, ki
jih nikoli ne bo mogoče zbrisati, a bodo čez čas postale manj
boleče, zbledele. Želim, da veš, da čutim vse to. Ne samo jaz, vsi
tvoji kolegi. In da lahko na mojo in našo pomoč vedno računaš.
Bolečin se vsak loteva po svoje, vsak se spopada z njimi z lastnim
orožjem. Če premoremo kakšno, ki bi ti pomagalo, povej. Tamara
Dragi Goran, ne mine dan, da ne bi pomislila nate, na žrtve
tragedije, na največjo in najtežjo preizkušnjo, ki je doletela
Posavje. Čeprav že dolgo ne živim več v Krškem, se čutim Krčanko,
Posavčanko. Odkar sem izvedela za tragedijo, sem z vami ves čas.
Nikoli ne bom pozabila, kaj sem občutila, ko sem te zagledala, prvi
večer po nesreči, v Odmevih. Bil si Goran, meni vedno tako ljub, a
povsem spremenjen. Obšla te je vsemogočna, globoka minljivost. Se te
dotaknila in oplazila. In ti ponudila novo priložnost, nove poti.
Včasih se nebo odloči in nam ponudi možnost novega začetka. Možnost
ponovnega srečanja s svojimi ljubljenimi. Možnost srečanja samega s
seboj. Zakaj se to zgodi na tako krut način... Ne vem. Vse analize,
tuhtanja in misli zakaj in kako so odveč. Zgodilo se je. Tudi tebi.
Ampak ti, dragi Goran, si živ. Dihaš, čutiš, žaluješ. Sčasoma boš
spet čutil veselje, milino in toploto življenja. Želim ti poguma in
moči, toplih objemov tvojih ljubljenih in prijaznih prijateljev.
Zaslužiš si jih. Zelo sem ponosna nate, moj prvi televizijski
mentor. Zelo ponosna. Bodi dobro, Alenka Mirt Iskra
Hvala stokrat, želim ti, da zdaj res 'odklopiš', mateja
Goran, ni pomembno priznanje, pomemben si ti in to nekaj
šteje. Lp vsem iz Koversade! Ida
Goran, želim ti lep dopust. Zaslužiš si ga. Lp Martin Luzar.
Goran, Dolgo časa sem potrebovala, da sem se odločila, da napišem
par vrstic. Dogodek na Savi se je za nekatere srečno končal, vesela sem, da ste
tudi Vi imeli srečo. Ponosna sem, da sem Vas srečala na "ekskurziji"
na Madžarskem, saj je le nekaterim dano, da srečajo takšne ljudi kot
ste Vi. Vse dobro kar nosite vsak trenutek življenja s sabo, ste
pokazali, ko ste pomagali kolikor je bilo mogoče. Prepričana sem, da
ste naredili več kot je bilo mogoče, ker vas je vodila nevidna sila,
ki Vam je dala še več moči. Rane v življenju celita čas in delo.
Včasih so čeri velike in precej časa je potrebno, da jih premagamo.
Želim Vam, da bi Vam uspelo to kar najhitreje, saj vem, da imate v
življenju še veliko ciljev, ki ste jih in jih želite uresničiti! Naj
Vam zaželim srečno - da bi lahko nadaljevali svoje delo še naprej
enako kot ste ga vedno opravljali! Upam, da se srečava in kakšno
rečeva. Lep pozdrav Irena Vozelj
Zaslužiš si uradno priznanje, vendar menim, da so priznanja od tebi
najpomembnejših ljudi dosti več vredna. Srečujemo se z hudimi
izkušnjami, ki pa so tebe naredile velikega, kar potrjujejo tvoji
prijatelji (in teh ni malo), kolegi, družina. In F. M. Ježek je
rekel: To življenje vredno je živeti. Jera (Tvoja stran je odlična!)
Hvala, da ste mi omogočili prebirati vašo spletno stran. Dovolite
mi, da Vam zaupam, da so se meni vse dobre stvari dogajale na 13.
dan v mesecu. Temu številu sem dodala še turobno vreme, a da bo zame
sijalo sonce. Ko sem pred enaintridesetimi leti izvedela za novo
službo, je bil 13. in zunaj je močno deževalo, bilo je vreme kot sem
ga napovedovala, meni je sijalo sonce, saj sem se lahko umaknila
okolju, ki me ni razumelo. Danes sem veliko v hiši, ki ima hišno
številko 13, pa še partner je rojen 13. Zagotavljam Vam, da je
številka 13 nesrečna le za tiste, ki jo tako vidijo. Med trinajstimi
nesrečniki je bil tudi nečak moje tete. Kljub temu, da sem se v
tistih dneh samo peljala mimo kraja dogodka, mi je bilo težko, za
vsakega posebej. Sojenice so jim na žalost dale isti trenutek za
njihov zadnji dah. Nekaterim so namenile več kot si sami
predstavljajo, da jim je namenjeno. Zato uživajte vsak trenutek
dneva in se zahvalite Usodi, da vam je namenila še dolgo življenje.
Sama večkrat trdim, da me nočeta ne Bog ne Vrag k sebi in da sem
potrebna na Zemlji. Enako velja za Vas. Vem, kako težko je pozabiti
kar je ostalo zapisano v spominu za vselej. Verjamem pa, da le
pogumni in pozitivni ljudje zmorejo živeti naprej. Solze niso znak
žalosti, velikokrat pomenijo, da si človek lajša svojo dušo. V
življenju je veliko boljše za zdravje, da človek "zmeče" iz sebe vse
kar ga teži. Vzemite si čas zase in za svoje, vse drugo lahko
počaka. Goran, držite se še naprej in ustvarjate! Lep pozdrav Irena
Vozelj
Komentarji Zadnjega spusta po Savi
http://www.nikamedia.si/goran/odmevi.htm
O reševanju iz vode pa sem več napisal za
lokalno.si
http://www.lokalno.si/si/aktualno/fotoreportaza/?id=10393&l=2008&m=7&d=13&sort=ASC
Povezava do video posnetkov
Boštjana Colariča in drugih o tragičnih dogodkih na HE Blanca
http://www2.tv-nm.si/index.php?option=com_content&task=view&id=2965&Itemid=110
Posebna oddaja Vašega kanala
o tragediji na Savi - video
http://www2.tv-nm.si/index.php?option=com_content&task=view&id=3052&Itemid=50
Tragedija v Sevnici - MMC RTV SLO, 3.7.2008
http://www.rtvslo.si/crna-kronika/tragedija-v-sevnici-pet-mrtvih-osem-pogresanih/89960
Tragičen spust po Savi - MMC RTV SLO,
4.7.2008
http://www.rtvslo.si/crna-kronika/sava-ponoci-ni-predala-pogresanih/89969
V Sevnici je zatijala praznina - 24ur.com,
8.7.2008
http://24ur.com/novice/slovenija/dan-zalovanja-za-zrtvami-tragedije.html
Državna odlikovanja za
reševanje ponesrečenih na Blanci - Vaš kanal - video
http://www2.tv-nm.si/index.php?option=com_content&task=view&id=3053&Itemid=50
Državna odlikovanja za
reševanje ponesrečenih
http://www2.tv-nm.si/index.php?option=com_content&task=view&id=3053&Itemid=50
Opis slik:
1. Z Gašperjem prenašava Ano Janc iz čolna na obalo
2. Nazaj proti prelivnim poljem, skrajno levo Ivan Jamnik
3. Iskanje pogrešanih
4. Nalaganje druge ponesrečenke v čoln
5. Gašper oživlja drugo ponesrečenko že v čolnu
6. Prenašanje druge ponesrečenke s čolna na obalo
7. Posnetki so iz video traku, snemal je Boštjan Colarič, ki je bil
kar precej oddaljen od HE Blanca
8. Ponovno iskanje pogrešanih, na betonski pregradi Srečko Ocvirk z
reševalnim obročem
9. Čoln št. 4 je ostal nepoškodovan
10. Na prizorišče so prišli prvi reševalci
na vrh
strani
NUDL KLUB
Nedelja, 20.
julij 2008 je danes. Sedim pred avtodomom v kampu Sovinje na otoku
Pašmanu, kamor smo nekoč večkrat zahajali s prijatelji. Danes sva tu
sama z Damjano in Upijem, Nik je zaradi delovnih obveznosti ostal
doma, pa tudi sicer ne hodi več z nami na dopust, saj ima 19 let in
svojo družbo in interese. Doma sta ostala tudi naša dva mačka,
Džonika in Bučko, s sabo pa smo očitno pripeljali celo kolonijo
mravelj, ki so se zaredile v izolaciji kombija – stiroporju.
Seveda je to
idealen čas, da obudim spomine na naš Nudl klub, kot smo ga
poimenovali. Ta je nastal povsem slučajno in je rezultat predvsem
druženja prijateljev, ki smo imeli enake ali podobne hobije in druge
interese. V bistvu se je naše druženje začelo že v gimnazijskih
letih s planinskimi izleti, kasneje smučarijo na Voglu oziroma v
Bohinju, potem pa smo se ekipirali, mislim, da je bilo leta 1981, ko
smo skupaj odšli na počitnice na Rab. Če me spomin ne vara so bili v
takratni ekipi Tomo in Danica Žbontar, Meta (takrat še Oberč) in
Jani Longo, Andrej Romih, Stojan Jazbec - Gašo, Bojan Benje, Edo
Hrovat in morda še kdo. Iskali smo primeren zaliv ob Jadranski
magistrali, kjer bi lahko v miru surfali in se predajali morju, saj
smo imeli s sabo tudi gumenjak, mislim, da je bil to Maestral, ki je
bil v lasti Jajčkotovih staršev (Bojana Benjeta). Ker takšnega
zaliva nismo našli, smo se potem s trajektom zapeljali na otok Rab
in potem, ko je bil camp ob Rajski plaži prepoln, le nekako
utaborili v kampu Uvala 3, nedaleč od mesta Rab. Tam smo morali
daleč stran od morja, v hribu celo pokositi travo, da smo lahko
postavili svoje šotore, Nemci pa so se kar križali, ker smo bili ob
tem hudo glasni in močni. Kasneje z nami ni bilo težav, ker smo kar
zgodaj s čolnom odrinili na sosednji otoček, kjer smo surfali in se
kopali. Zvečer smo odšli še v mesto, kjer običajno nismo dolgo
zdržali, saj smo bili pošteno utrujeni od športnih aktivnosti in
sonca. En dan smo doživeli hudo nevihto, ko smo komaj pobegnili do
kampa, sam sem pri tem izgubil kroglo od surfa, s katero sem lok
jadra pritrdil na jambor. Ta dan sta močan veter in valovi prevrnila
kar nekaj zasidranih jadrnic, na suho pa zmetala precej čolnov.
Tako se je
začelo naše večletno druženje. Naslednje leto sem jaz odšel na morje
z Damjano in to skupaj z njenimi starši v Kaštel Stari pri Splitu,
tako da nismo bili skupaj, leta 1983 sem služil vojaški rok na
Kosovu, leto kasneje pa smo se spet zbrali v podobni sestavi in
odšli skupaj na dopust. Leta 1983 so namreč ostali že bili na otoku
Pašmanu, v manjšem nudističnem kampu Sovinje pri Tkonu. Zato smo se
odločili, da gremo spet tja, še posebej, ker so mi vsi zagotavljali,
kako ugoden kraj je to za surfanje, saj naj bi vsak dan pihal ugoden
maestral. Priprave na odhod so se začele že zgodaj, dobili smo se
kar nekajkrat, da smo se podrobno dogovorili, kaj bo kdo prinesel s
sabo. Tako smo, mislim, da okrog 4. julija, takratnega praznika
Dneva borca, skupaj krenili novim dogodivščinam naproti. Ker danes
nimam slik pred sabo, nisem povsem prepričan, kdo je bil v ekipi,
kljub temu bom skušal izbrskati iz spomina. To smo bili: Rajko,
Tatjana in Manca Županc, Meta in Jani Longo, Andrej in Darja Romih,
Tugo Čargo in Karmen Žagar, Bojan Benje in midva z Damjano, takrat
razen Župancev ni bil še nihče poročen. To leto se je tudi porodila
ideja, da sami sebe poimenujemo Nudl klub, izberemo predsednika, to
je kasneje kot prvi postal Rajko Županc, ki je leto zatem na Pašman
prišel s svojim katamaranom, ki smo ga krstili za »Jebkota«. Kasneje
so bili predsedniki, če se prav spomnim še Jani in Andrej, zadnji pa
sem bil jaz.
Jaz sem izdelal
tudi znak našega kluba – NKT, kar naj bi pomenilo Nudl klub Tkon, s
tem da je bila črka T oblikovana kot viseči lulek z dvema kroglama.
Izdelal sem tudi nalepke iz folije, ki smo si jih vsi nalepili na
naše katrce in plovila – surfe. Tako opremljeni, ojačani z novimi
člani smo šli leta 1985 spet na Pašman. Pridružili so se nam še
Stojan Jazbec, Primož Štrasner, dva kolega iz Novega mesta Davorin
Rangus – Darine iz SGP Pionir in Jani –Janč iz novomeške trgovine
Slovenija šport. To leto smo s sabo vzeli tudi 50 litrov cvička, ki
ga nismo uspeli spiti, saj se je na soncu pokvaril, smo pa vsak dan
odšli v Tkon po 20 litrov domačega vina, ga vsak dan dodobra
preizkusili že pri kmetu, pri katerem smo ga kupovali in to kar iz
»pota«, kot rečejo pločevinastemu loncu, iz katerega smo vsi pili,
tako kot je tu pač navada. Bili smo glasni in moteči. Ker pa so moji
kolegi vsak dan nalovili tudi precej rib in drugih morskih dobrot,
med drugim tudi veliko hobotnico, smo to hrano razdelili tudi
ostalim. Tako so nas »prvinski kampisti«, predvsem so bili to
Mariborčani, počasi vzeli za svoje in se z nami zabavali na plaži
ali pa potem zvečer v kampu. Že prvo leto in potem kasneje smo
spoznali tudi veliko domačinov, še posebej smo se družili z Nenotom,
prvo leto tudi z njegovim kolegom Zoranom, s katerim sta imela leta
84 »butigo« (bife), Zoran pa je kasneje odšel na ladjo, prav tako je
predvsem ženskam ostal v spominu čuvar plaže Filip, pa Vrvohodac,
Klokan, Željko, Mika in drugi zaposleni v kampu ter njihovi
prijatelji iz Tkona, s katerimi smo se zabavali – Ivica iz Trte mrte,
ribič Ivica, Jadran in številni drugi.
Spoznali smo
tudi veliko kampistov, tako penzionista Braceka in Verico iz
Samobora, Bricota iz Maribora, Ksenijo in Heleno, surfersko družino
Borisa Ošlaka, njegovo ženo Ireno in hčerko Juto, ki je bila takrat
državna prvakinja v windsurfingu, pa Žogo in številne druge kampiste,
ki so skupaj z nami zahajali v ta kamp. Spoznali smo tudi številne
tujce, med njimi tudi Štrudl Vilija, nekatere Nizozemce, odličnega
surferja Rolanda in njegovega brata ter številčno nizozemsko
družino, ki je imela svoj čoln in jadrnico, s katero smo enkrat celo
odšli na morje, kasneje ob povratku pa so nas obiskali v Oberčevem
vikendu.
Vseh
dogodivščin povezanih s tem sicer neformalnim klubom seveda ne morem
opisati, jih je bilo preveč, nekatere se tudi bolj slabo spominjam,
ker se mi je včasih utrgal film. Zagotovo pa ne bom pozabil svojega
smučanja na vodi, ko nisem mogel dvigniti svoje riti iz vode, zaradi
trme pa tudi ne izpustiti štrika, tako da se mi je smejal cel kamp,
ki se je zbral ob ograji in neizmerno užival in se krohotal ob moji
predstavi. Seveda mi je slana voda povsem zalila zadnjično odprtino
in sem imel zaradi tega nekaj težav. Nepozaben je bil tudi naš
ribolov na Vrgadi, kjer sem jaz razbijal skale, v katerih so bili
prstaci, drugi pa so se potapljali in s puškami lovili ribe. Pri tem
so nas presenetili policisti, pobrali puške, potapljaško opremo in
vedro s prstaci. Po plačilu kazni čez skoraj pol leta so ostali
dobili opremo nazaj, jaz kazni nisem plačal, pa tudi macole in vedra
nisem dobil nazaj. Seveda sem prepričan, da so prstace kot »dokazni
material« pospravili policisti ali pa kdo od njihovih prijateljev.
V mojem spominu
bo ostal tudi eden od zakasnelih prihodov na Pašman, ko naju z
Damjano ob prihodu trajekta ni nihče pričakal, prišla sva namreč
prezgodaj, in sem se potem z Nenotom in drugimi domačini v nanovo
odprtem lokalu napil Gin tonica, obležal, tako da me je Gašo z mojo
katro potem odpeljal v kamp, kjer sem se »zlil« pod svoj avto in so
drugi mislili, da so me kolegi povozili. Seveda so bile nepozabne
tudi fešte v Nenotovem bifeju, kjer smo zastonj točili pijačo in
mešali koktejle, pečenje rib na plaži ob zvokih kitare, da raznih
pojedin v Trti mrti in po okoliških lokalih niti ne omenjam. Tako
smo enkrat na eni fešti v Tkonu na terasi restavracije Mornar na
tomboli dobili celo glavno nagrado, pečenega janca, čeprav so bili
vsi prepričani, da je bila to »namještaljka«, saj smo ves večer
kričali tombola, čeprav sploh nismo slišali, katere številke so bile
izžrebane. Seveda smo šli s čolni in barkami domačinov tudi po
okoliških otokih, pa tudi na Kornate in do mesta Pašman, kjer je
kraljeval naš prijatelj Mirko Kužnik.
Bili so to
čudoviti dopusti. Ponavadi smo se dobivali od 4. do 22. julija. Eni
smo prišli prej, drugi kasneje, mnogi so se nam občasno pridružili,
nekateri samo kakšno leto. Vsako leto smo tudi menjali predsednika,
ta je moral narediti tudi zastavo in druge zadeve. Dobivali pa smo
se tudi ob prvomajskih praznikih, največkrat v Lanterni pri Poreču.
Sicer pa je naš klub deloval po nenapisanih pravilih. Članarine
sicer nismo imeli, smo pa ob prihodu vsi prispevali določeno vsoto
denarja v klubsko blagajno. Iz te smo potem nabavljali hrano in
pijačo, kupovali plin in druge potrebščine. Vsak dan sta bila namreč
dva dežurna, te smo seveda izžrebali, tako da si v treh tednih
ponavadi le dvakrat prišel na vrsto, če si imel srečo pa še to ne.
Dežurna sta morala pripraviti vse obroke, od zajtrka do večerje,
kosilo pa je bilo improvizirano, običajno bolj za otroke, vendar smo
se ponavadi tudi drugi pridružili, ko je bilo potrebno pospraviti
kakšno juhico ali salamo, da napolitank in drugih sladkarij niti ne
omenjam. Dežurna sta morala poskrbeti tudi za nabavo hrane in
pijače, razen rib, ki so jih nalovili potapljači, morala pa sta
oprati tudi vso posodo. Naj ob tem omenim, da smo se pri kuhanju
nekateri skušali bolj izkazati in se potruditi, drugi so to naredili
bolj na kratko - s špageti in podobnimi na hitro pripravljenimi
jedmi.
Kamp je bil
majhen, tako da smo se skoraj vsi že poznali. V začetku so vodo
dovažali, tuširali in umivali smo se s polslano vodo, pa tudi
čistoča v sanitarijah ni bila na visokem nivoju. FKK kamp je bil
bolj divji, imel pa je čudovito peščeno plažo, kjer je bilo včasih
bolj malo prostora. Kasneje se nismo več toliko zadrževali na sami
plaži, pa tudi v samem kampu je bilo včasih kar pretesno. No, ko smo
postali njegove »ikone«, nas je prostor v kampu vedno čakal. Nalepke
NKT pa so na svojih avtomobilih nosili tudi drugi kampisti, s
katerimi smo se sprijateljili. Seveda so kolegi veliko ribarili, se
potapljali, jaz in še nekaj drugih je surfalo, eno leto smo imeli s
sabo jadrnico – Zeto, potem pa Rajkov katamaran in vedno tudi
gumenjake, igrali smo odbojko, plavali in hodili v Tkon ter Biograd.
Takrat še ni bilo mobitelov, telefonirat smo hodili na pošto. Vedno
je bilo zabavno, pestro in vedno se je veliko dogajalo.
To druženje je
trajalo nekako do leta 1988, ko sem postal predsednik tudi jaz. Še
vedno trdim, da sem ostal nesmrtni predsednik Nudl kluba, saj me še
niso zamenjali. Od leta 1988 se nismo več dobivali, začela se je
»balvan« revolucija in kasneje še vojna na Hrvaškem, prišli so
otroci, že prej smo se nekateri poročili, tako da je naš klub počasi
zamrl. Se pa nekateri še vedno občasno vračamo v ta kamp, ki je bil
dolga leta zaprt in bil povsem razbit, zdaj pa je spet obnovljen,
vendar s povsem drugo strukturo gostov, veliko je malih otrok in
psov. Zame je še vedno prijetno, ko se vračam, obujam spomine,
čeprav vem, da se tisti lepi in razburljivi časi ne bodo nikoli
povrnili.
Ker nima
smisla, da bi po letih ugotavljal, kdo vse je bil z nami, bom skušal
vse, ki so kdajkoli bili z nami našteti. Zagotovo bom koga izpustil,
ker pa je internet hvala bogu živ medij, seveda ni noben problem,
kakšno ime še dodati, če me bo kdo spomnil nanj, seveda ali pa tudi
izbrisati.
V Nudl klubu
smo se družili: Meta (Oberč), Jani in Alja Longo, Darja (Češnovar)
in Andrej Romih, Tatjana (Avšič), Rajko in Manca Županc, Mateja
(Medved) in Bojan Benje, Tugo Čargo, Karmen Žagar, Stojan Jazbec,
Monika Mavsar, Primož Štrasner, Katja Božič, Marko Naglič, Slavica
Zrakič, Liljana Potisk, Edo Hrovat, Danica (Hrovat) in Tomo Žbontar,
Davor Rangus, Jani Janč,
1 |
2 |
3 |
4 |
5 |
6 |
7 |
8 |
9 |
10 |
11 |
12 |
13 |
14 |
15 |
16 |
17 |
18 |
19 |
20 |
21 |
22 |
23 |
24 |
25 |
Opis slik:
1. Z ene od fešt v letu 1984
2. Morskih dobrot na mizi ni manjkalo
3. Skupinska pred odhodom pred Nenotovo "Butigo" (1984)
4. Nudl klub v letu 1985
6. Rajkotov katamaran Jebko
7. Katamaran v zalivu
8. In še vožnja okoli Pašmana
9. Na tomboli smo zadeli janca
10. S tombolo na mizi
11. Srečni lastnik zmagovalne srečke
12. Janca je seveda še ostalo
13. Tatjana Avšič Županc je za rojstni dan dobila torto (1987)
14. S praznovanja 30. letnice
15. Še slika pred butigo
16. Z enega od izletov na južni del Pašmana
17. Kornati Ausflug
18. Markotov šotor
19. Še en izlet do Kornatov
20. Brez Jureta je žeja
21. Marko je učil surfanja tudi druge
22. Pred odhodom domov
23. Ulovljeno hobotnico je potrebno očistiti
24. Na trajektu - v ozadju požar na kopnem
25. Fešta Čargotov pri Baronici na Bizeljskem
na vrh
strani
MOJ ASTOR
Bilo je konec leta 1975, ko sem
ga pripeljal k hiši. Takrat smo še stanovali v Pionirjevem bloku na
Resi in sem hodil v tretji letnik gimnazije. Mama Astorja, kot sem
ga sam krstil, seveda ni bila vesela in me je vseskozi prepričevala,
da je s psom veliko dela in da pes ni za stanovanje. Pa se nisem
odtajal in sem vztrajal.
Astor se je
rodil psici mojega gimnazijskega prijatelja Mirana Verstovška iz
Brežic. Njegov oče je bil Ugo, nemški ovčar, ki je bil potomec psa,
ki je igral v filmu Volk samotar, Ugovi lastniki pa so bili starši
Andreja in Marjetke Vizjak, iz znane brežiške veterinarske družine.
Andrej Vizjak je seveda potem postal bolj znan kot poslanec in
minister za gospodarstvo. Astor ni imel papirjev, pa jih tudi nisem
iskal, niti potreboval, saj nisem nameraval z njim hoditi po
razstavah, pa še zastonj sem ga dobil. Bil je star dobre štiri
tedne, ko sem ga pripeljal domov, mislim, da je to naredil Jani
Šerjak iz Sevnice z očetovim hroščem, s katerim se je občasno vozil
v gimnazijo, v začetku celo brez izpita. Potem, ko sem si nakupil
nekaj literature in se nekaj podučil o vzgoji psa, sem seveda tudi
vseskozi skrbel zanj. Ko nas ni bilo doma, je bil zaprt v kuhinji,
kasneje na balkonu, saj je imela mama pouk popoldan, tako da ni bil
veliko sam. Kmalu si je prisvojil divan, ki smo ga imeli v kuhinji.
Vsak dan sem ga sprehajal, česal in bil vseskozi z njim. Tisti čas
je psa – nemškega terierja nabavil tudi moj prijatelj Jani Longo in
skupaj sva jih sprehajala, kasneje pa še moj sosed Matjaž Podgoršek
– fox terierja. V četrtem letniku, ko sem začel hoditi z Nino
Pavlič, pa sva tudi z njo sprehajala psa, pri njih so imeli namreč
psico – mešanko.
Astor je rasel,
pogrizel copate, divan in še marsikaj. Rad se je igral s palicami,
ki sem mu jih metal, lovil je tudi kamne in za palico skočil tudi v
vodo. Takrat je velikega nemškega ovčarja Rexa imel tudi Igor
Rudman, vendar se nista preveč ujela, ker je bil Rex velik in
neroden, Astor pa še mlad in otročji. Vseskozi sem tudi spremljal
njegov razvoj, ga tehtal, meril plečno višino, čakal, da se mu
postavijo ušesa, jih celo utrjeval s ščipalkami za perilo in počel
še marsikaj za svojega ljubljenčka.
Z mano je hodil
povsod, največkrat sva se sprehajala ob ribniku na Resi in na jasi
nad njim, šla pa sva tudi po gozdu na Sremič, Kremen ali Libno. Ko
sem odšel na študij v Ljubljano, je za Astorja morala skrbeti mama,
ki je takrat ostala sama v stanovanju, saj je bila sestra Rebeka v
šoli v Celju in je stanovala v dijaškem domu. Mama je za Astorja iz
šole prinašala tudi ostanke hrane, predvsem kosti in mesa, tako da
briketov, ki takrat še niso bili tako razširjeni, ni veliko zaužil.
Kupovali smo mu tudi vitamine, mu v hrano dodajali kostno moko in ga
redno vodili na cepljenja.
Iz Ljubljane
sem sprva prihajal ob koncu tedna, proti koncu študija pa že prej,
celo ob sredah ali četrtkih, če nisem imel kakšnih obveznosti na
faksu. Tako sem ob koncu tedna sam skrbel za mojega Drapčeta, kot
smo ga ljubkovalno klicali. To ime je dobil zato, ker je mene in
tudi druge naskakoval, z obema prvima tacama se je prijel za nogo in
tako sproščal svojo spolno energijo. Z mano je hodil tudi v hribe,
po Posavskem hribovju, bil je na Kočni in še marsikje, hodil je tudi
v planinske mladinske tabore, bil je celo dvakrat na zimskem pohodu
na Stol. Ob začetku ture je veselo divjal od prvega do zadnjega v
koloni, ko pa mu je zmanjkovalo moči, je hodil za mano in ni naredil
nobenega odvečnega koraka. Astorja so imeli vsi radi, od najmlajših
do starejših. Ko smo bili v taboru v Logarski dolini, sem ga enkrat
moral pustiti privezanega kar v skali, saj je bil vzpon do Ledin po
zajlah nevaren in ga je bilo zelo strah. Ker je bil precej težak, ga
seveda nisem mogel nositi, pa tudi otrok nisem mogel pustiti, da
gredo sami naprej. Zato sem ga privezal v steni in kmalu smo se
vrnili do njega, da je z nami odšel v dolino. Spal je kar z mano v
šotoru, to so sicer nekateri obsojali, je pa bilo tako najbolj
varno, da ni ponoči lajal, ko se je okoli tabora sprehajala divjad
ali potepuški psi in mačke.
Preden sem
odšel na »predvojaško« na Bloke, po prvem letniku faksa leta 1977,
si je zlomil zadnjo nogo. Dobil je kovinsko opornico in obroč okoli
glave, da si ni rane in povojev zgrizel. Z mamo in sestro so me vsi
trije prišli na Bloke celo obiskat in oba sva bila vesela, ko sva se
srečala. Astor ni bil napadalen, seveda če nisi začel mahati proti
njemu ali ga kako drugače odganjati od sebe. Takrat je dobil
veselje. Tako je morala mama enkrat eni ženski, ki je potem, ko smo
se leta 1977 preselil v hišo, plačati, saj ji je raztrgal obleko. Še
zdaj imam shranjeno potrdilo o tem, da ne bi potem zahtevala še kaj
drugega.
Je pa nehote
tudi pokazal, če mu kaj ni bilo všeč. Tako je prijatelja Andreja
Romiha skoraj ugriznil za nos, ko je ta malo pod »gasom« silil v
njega, njemu pa ni bilo do tega. Tudi Damjano je menda nehote
oplazil z zobmi, niti sama ne ve, če ni bil to morda Babičev pes
Tarzan, s katerim sta se borila za frizbi, ki smo jima ga metali na
ribniku. Drugih težav z njim ni bilo. Seveda je bil vedno problem,
ko smo kam šli, saj je moral vedno z nami, razen, če ni kdo ostal
doma. No, na morje ga nismo vodili, se je pa rad kopal, še posebej
na ribniku in v potokih.
Enkrat sem imel
zaradi njega opravka s policijo, saj so me obsodili, da moj pes
stoji pred hotelom Sremič (zdaj City) in nikogar ne pusti noter. Jaz
sem bil takrat v kinu in tisti pes ni bil moj, ampak Babičev, ki je
iskal svojega soseda Jožeta Zajca - Jojota, ki ga je večkrat peljal
na sprehod. Seveda policajev v to nisem prepričal. Astorja sem s
sabo vedno vozil tudi na teraso hotela, kjer je bil že stalen gost.
Tako je vedno polizal tudi skledico od sladoleda, če smo si ga
naročili ali od sladic. To so enkrat videli tudi gostje, mislim, da
je bil med njimi tudi Zoran Veljković, in na to opozorili tudi
takratno šefico Danico Strnad. Ta je vse tri skodelice od sladoleda
jezno pograbila in mi jih vsa razjarjena prinesla domov in tako so
ostale pri nas, čeprav naj bi jih kasneje vrnil. Z Astorjem pa je
povezana še ena prigoda. Ko sva se z Nikom Žigantejem, vsa opita od
šmarnice, jaz sem jo takrat v zidanici Bojana Žlendra na Malkovcu
nevede pil prvič in se mi je povsem utrgal film, vrnila domov, sva
oba obležala na divanu v kuhinji, kjer je spal Astor. Ta naju je
menda sprva samo začudeno gledal, potem pa naju oba vsa oblizal, saj
sva bila pokozlana in morto zadeta od šmarnice, ki jo do takrat
sploh nisva poznala, niti nikoli pila.
Leta 1984 in
kasneje pa so se začele njegove težave. Tako kot njegovi mami, se je
tudi njemu začel pojavljati tumor. Najprej se je pojavila oteklina
in ga je veterinar Janez Kebe iz Brežic operiral. Imel je cevke, iz
katerih so se mu je potem izcejale razne tekočine. Ker se je tumor
še širil, ga je Janez še enkrat operiral. Potem smo videli, da se
preveč muči in da nima smisla, da ga še naprej trpinčimo, pa tudi
Janez nam je dal vedeti, da se bo treba posloviti od njega. Seveda
je bilo to zelo hudo, hudo, da sem lahko to odločitev sploh sprejel,
še huje, pa ko sem ga odpeljal v Brežice in ga Janezu prepustil, da
mu skrajša še zadnje muke.
Astor mi je bil
najbolj zvest prijatelj. Njemu sem se velikokrat zaupal, bil je z
mano, ko sta se ločevala oče in mama, bil je z mamo, ko sem izgubil
starega očeta, teto Jelči… Vedno sem v teh težkih trenutkih šel z
njim čim dlje od ljudi, potočil kakšno solzo, se v mislih pogovarjal
z njim, ki pa je samo nemo strmel vame, kdaj zalajal, a vseeno sem
bil vesel, da je z mano. Potem, ko je po desetih letih odšel od nas,
sem se ga velikokrat spomnil. Zbral sem njegove slike v poseben
album in tudi kasneje, ko smo se pogovarjali o njem, mi je bilo
vedno težko pri srcu, ko sem obujal spomine nanj. Tudi drugi so ga
imeli radi, sestra Rebeka, njen sin Marko, ki je odraščal ob njem,
in seveda tudi moja mama, čeprav je imela vedno veliko povedati čez
njega, vem pa, da je bila zelo navezana nanj in je bilo tudi njej
zelo hudo, ko ga ni bilo več. Res pa je, da je levji delež skrbi
zanj padel ravno nanjo in da ga je težko obvladala, če ga je morala
peljati na sprehod. Tako je skrbela zanj, ko sem bil na študiju v
Ljubljani, ko sem se zaposli in tudi ko sem služil vojaški rok.
Astor pa je tudi pripomogel, da sva se zbližala tudi z Damjano in še
danes na pol v šali in tudi zares pravi, da me je v bistvu vzela
zaradi Astorja. In če sem malo zloben, je tisto leto, ko se je
Damjana dokončno preselila k nam in sva se tudi poročila, Astor
moral od hiše, resnici na ljubo pa seveda ne zaradi nje.
Še nekaj
podatkov o Astorju:
Rojen: 25.10.1975
Pasma: Nemški ovčar
Teža: 3,55 kg (4.12.1975), 5,85 kg (19.12.1975), 9,75 kg (9.1.1976),
15 kg (14.2.1976), 21 kg ((19.3.1976), 25 kg (26.4.1976), 28 kg
(22.8.1976), 31 kg (9.1.1977)
Plečna višina: 28 cm (6.12.1975), 41 cm (18.1.1976), 60 cm
(23.5.1976), 63 cm (22.8.1976)
Barva: Črna, rjava, siva
1 |
2 |
3 |
4 |
5 |
6 |
7 |
8 |
9 |
10 |
11 |
12 |
13 |
14 |
15 |
16 |
17 |
18 |
19 |
20 |
Opis slik:
1. Astor v rosnih letih
2. Pred Pionirjevim blokom
3. Z Markom pred garažo
4. Kot maneken
5. Na verigi
6. S frizbijem
7. Z mamo pred hišo
8. Še ena pozerska
9. Z Rebeko in Markom
10. Na travci
11. V Kamniških Alpah
12. V planinskem taboru
13. Po naporni turi
14. S planinsko čelado
15. S poti na Uršljo goro
16. Z Damjano
17. Na dvorišču
18. S teniško žogico
19. "Portret"
20. Pred hotelom Sremič
na vrh strani
O
MAMI
Danes, na Miklavževo, 6.
decembra 2007 so minila tri leta, ko je umrla moja mama. Tokrat ne
bom opisoval, kako me je to takrat prizadelo, kako sem vse to
doživljal. To bom naredil kdaj drugič. Tisti dan sem nekaterim
svojim najbližjim prijateljem poslal sms oz. mail z naslednjo
vsebino: "Miklavž enim prinaša, drugim odnaša. Moja mama je danes
umrla. Verjamem, da ste v mislih z mano, tako mi bo lažje vse skupaj
prebolet." Danes pa bi rad spregovoril o njej, ki je tako na hitro
odšla, a je še vedno z mano.
Že pred dnevi sem sam pri sebi
sklenil, da bom ta dan posvetil le njej. Pa se to danes spet ni
zgodilo. Spet sem imel kup opravkov, kup obveznosti, ki jih nisem
mogel prestaviti na jutri ali se jim preprosto izogniti. Morda je to
tudi izgovor, da sem naredil vse drugače, kot sem že nekaj časa
načrtoval. Morda je bilo krivo tudi hladno vreme, naglica, s katero
se vse bolj srečujem in ne dohajam sam sebe. Razmišljam sem, da bi
danes, na tretjo obletnico skupaj s sestro odšla na njen grob.
Razmišljal sem tudi, da bom tokrat na grobu, kamor tudi sicer redno
zahajam (ponavadi sam in v večernih urah), malo dlje in bom z njo
malo dlje časa. Pa sem spet opravil na hitro, kot da me nekdo
priganja. Tudi ko sem se z avtomobilom ustavil na pokopališču, je
zazvonil telefon in sem moral pojasnjevati uredniku in voditelju
dnevnika glede napovedi prispevka. Že prej sem stal pred blagajno v
trgovini Jager, kamor sem odšel po sveče, ker blagajničarka kupcu
pred mano ni mogla odtipkati črtne kode, za izdelek, ki ga je kupil.
Potem pa sem videl še dolgo kolono vozil, ki je stala pred mostom iz
smeri nakupovalnih centrov, meni pa se je mudilo nazaj, ker sem
moral priti na gledališko predstavo.
Tokrat sem na grob prinesel
svečo v steklu in z malimi vrtnicami, jo prižgal, zraven pa postavil
še eno, ki bo gorela dlje časa. Tokrat za spremembo v rumeni in ne
kot običajno v rdeči barvi. Kljub temu, da obljub, ki sem si jih sam
sebi postavil, nisem izpolnil, pa je bila misel nanjo danes in že
nekaj dni vseskozi v meni. Ko sem začel postavljati to spletno
stran, sem imel v mislih, da izpolnim dolg, ki sem si ga že v rani
mladosti zadal. Takrat, ko sta se z očetom razhajala in sem
spremljal njeno trpljenje, njen boj, da bi ga kljub vsemu obdržala,
da nas ne bi zapustil, sem namreč razmišljal, da bi moral vse to
zapisati. Da bi moral njej posvetiti roman, napisati knjigo, saj si
je to res zaslužila. Seveda tega takrat, niti kasneje nisem naredil.
Tudi kasneje me je ta misel spremljala, vendar bolj, ko so se ti
dogodki oddaljevali, manj sem o tem razmišljal, pozabil pa kljub
temu nikoli.
Tudi ko je tako na hitro
odšla, ko sem na enkrat ostal brez nje, sem spet sklenil, da bi
moral opisati, kaj mi je pomenila, kako krut sem bil do nje, kako ji
nikoli nisem znal pokazati, da jo imam rad, da jo spoštujem, cenim,
ker se je borila zame, da bi me spravila h kruhu, na pravo pot.
Seveda sem bil do nje mnogokrat pregrob, tudi ko sem jo skušal
tolažiti, ko sem bil v puberteti in sem moral prevzeti vlogo
močnejšega spola, sem ji morda včasih tudi grobo skušal dopovedati,
da se bo pač morala sprijazniti, da z očetom ne moreta več biti
skupaj in da bosta morala iti narazen. Seveda si sam tega nisem
želel, ker pa nisem videl drugega izhoda, sem jo seveda prepričeval,
da naj že enkrat odneha in popusti, saj zaradi tega vsi trpimo.
Seveda je eno govoriti, drugo narediti. In kljub temu, da je tudi
sama vedela, da ni več povratka, se je krčevito borila, oklepala
misli, da se bo morda jutri kaj spremenilo, da bo oče sprevidel, da
je družina več kot skok čez plot in da moramo ostati skupaj. Na
žalost se to ni zgodilo. In kljub temu, da je mama vedno govorila,
da ga, potem ko sta se ločila in je za vedno odšel, nikoli ne bi
več vzela nazaj, sem prepričan, da bi to storila takoj, ko bi se
vrnil.
Vem, da je imela očeta
tudi potem še rada, čeprav ga je po svoje obsojala, vedno pa pred
mano in sestro zagovarjala, češ, kljub vsemu je vajin oče in kljub
vsemu še vedno skrbi za vas. Seveda sem bil zaradi tega sam
prikrajšan za marsikaj. Pa ne zgolj za kakšne materialne stvari,
enostavno smo ostali sami trije in namesto, da bi stopili skupaj,
smo to ločitev vsak po svoje doživljali in preživljali. Morda z
iskanjem drugih vrednot, bežanjem pred realnostjo v svet sanj,
sanjarjenj, pa tudi v družbo drugih, kjer smo potem pozabljali na te
vsakdanje potrebe po družinski idili in domu. Ker ga mama nikoli ni
pozabila, niti prebolela, seveda nikoli ni iskala drugega. Tudi
pravih prijateljic in prijateljev ni nikoli imela. Sama je
prebolevala vse to, v garanju, pospravljanju, žrtvovanju, da sva se
s sestro izšolala, da smo dokončali hišo, da smo kupili avto in še
kaj. Vedno je gledala le naju, sebi je le redkokdaj kaj privoščila.
Morda kasneje, ko sem začel sam služiti, pa še takrat je varčevala,
da bi iz prihrankov lahko kaj kupili - za hišo ali kaj podobnega.
Seveda bi lahko o njej,
marsikaj napisal. Prepričan sem, da se bo pod tem naslovom, kmalu
našel še kakšen zapis o njej, pa tudi o kom drugem. Ko sem pred
dnevi brskal po svojem arhivu, ki sem ga uspel ohraniti, sem naletel
tudi na šolski zvezek iz osmega razreda osnovne šole, kjer smo imeli
tudi spis - razmišljanje z naslovom
Moja mati. Seveda sem letom
primerno hotel spet biti pameten in sem zapisal, da je ne bom ne
hvalil, ne grajal. Kljub temu sem dodal, da bi rad opisal tisto
skrb, ki jo ima z menoj in da vem, da mi hoče vse dobro, čeprav jo
včasih ne morem in nočem razumeti. Tudi materinska in ljubezniva je,
sem nadaljeval. Z mano zna najti stik, kadar sem v stiski. Včasih bi
ji rad rekel, kakšno lepo besedo. Toda vse lepe besede ostanejo v
grlu. Tistega kar čutim, ne morem spraviti iz sebe. Rad bi se ji
kdaj zahvalil za ves trud, a zahvala ni vse. Rad bi ji potem, ko bom
starejši, dokazal kaj čutim do nje, a sedaj, čeprav to želim, ne
morem. Ob koncu sem še zapisal - "Moja mati bo živela v meni, tudi
takrat, ko je ne bo."
In zdaj, ko se jo to res
zgodilo, ugotavljam, kako prav sem imel že takrat. Kljub temu, da o
njej ne govorim, kljub temu, da ne jamram, da jo pogrešam, pa se jo
velikokrat spomnim. Ne samo takrat, ko ji prižgem svečo, mnogokrat
tudi takrat, ko si niti sam ne želim, da bi razmišljaj o njej. Še
vedno je v meni, je del mene in verjamem, da bo še dolgo tako. In
prav je tako. Naj ob tem dodam še dva linka na moje "literarne"
tekste, ki posredno govorijo o njej -
Sedaj to vem in
Konec.
Sinoči sem bil
na predavanju o življenju na Madagaskarju. In Josef nam je dal jasno
vedeti, da moramo gledati le naprej, da mora biti življenje močnejše
od smrti. Zato sem danes, kljub spominom na mamo, tudi optimist.
Verjamem, da je še veliko lepega pred mano, čeprav... Danes sem tudi
na radiu slišal, da je sveti Nikolaj, zavetnik mornarjev in ribičev,
pa tudi zaščitnik otrok, romarjev, devic, popotnikov, sodnikov,
trgovcev, študentov, ujetnikov in beračev. In ker je moj sin
Nik, bi lahko imel tudi danes svoj god. Seveda tega pri nas nismo
nikoli proslavljali, verjamem pa, da je on moja prihodnost in da bo
moje delo, s tem a tudi delo moje mame živelo naprej. Pa če to
hočemo, ali nočemo, se zavedamo ali ne. Na žalost ali k sreči je
tako.
Danes tri leta po zgornjem zapisu, sem po
vrnitvi z maminega groba še enkrat prebral svoje spomine nanjo in
ugotavljam, da se kljub letom ni nič spremenilo. Še vedno je v meni,
še vedno se je spominjam in prebolevam, čeprav zdaj redkeje zahajam
na njen grob, kot pretekla leta. Seveda pa je z mano vseskozi, ko mi
je hudo in ko se veselim. Še posebej zdaj, ko nam je uspelo urediti
hišo in vem, kako vesela bi bila, če bi to dočakala tudi sama.
In ob takih dnevih mi vseskozi prihaja na
misel verz, ki ga je v njeni
spominski knjigi, verjetno ji jo je tudi podaril, zapisal
moj oče, takrat junija leta 1953 še njen fant. V lepo oblikovani
pisavi s tušem je zapisal: "Če življenje goljufa Te, ne huduj se, ne
žaluj! In da pride, to veruj, čas veselja tudi zate!" In
verjamem, da je mama bila v svojem življenju v nekem trenutku tudi
srečna in da je srečna tudi na onem svetu, saj v mojem srcu živi še
vedno in mi stoji ob strani ter me varuje.
Še nekaj
podatkov o mami:
Moja mama se je rodila 16. marca 1936 v Cerknici, kot Marija Mivec,
po domače se je družini z 12. otroki reklo pri Zajčkovih. Končala je
nižjo sedemletno osnovno šolo v Cerknici, nižjo gimnazijo v Starem
trgu pri Ložu (1947-1950) in leta 1954 Učiteljišče v Ljubljani -
prvi letnik Učiteljišča je obiskovala v Postojni (1950/51). Potem je
službovala kot učiteljica na Primorskem. Najprej leta 1954 se je
zaposlila v Kosezah na tamkajšnji OŠ, bila potem leta 1955
prestavljena na osnovno šolo v Novokračinah, potem pa se je leta
1957 zaposlila na OŠ na Čatežu ob Savi in se potem leta 1960, ko je
končala porodniški dopust zaposlila na OŠ Leskovec pri Krškem, kjer
je delala vse do upokojitve. Zanimivo, da je skoraj na vseh odločbah
za premestitev oziroma izplačilo honorarja - plače navaja napačen
datum njenega rojstva - 26. marec 1936.
Z očetom Ivanom
sta se poročila 19. januarja 1957 in to na magistratu v Ljubljani.
Poroka pa je bila v Brežicah, kamor so svatje prišli z vlakom.
Mamina priča je bila njena sestra Jelka Mivec, očetova pa njegov
sošolec in prijatelj Janez Mihelčič, ki ga jaz nikoli nisem videl,
ne spoznal. Zanimivo je tudi, da se na vlogi oziroma odločbi za
zaposlitev na Čatežu ob Savi leta 1957 še vedno navaja njen dekliški
priimek - Mivec, čeprav je prevzela očetovega - Rovan. Ločila sta se
19. februarja 1976 in to na Okrožnem sodišču v Novem mestu. Skupaj
sta uradno v zakonu preživela 19 let in en mesec.
1 |
2 |
3 |
4 |
5 |
6 |
7 |
8 |
9 |
10 |
11 |
12 |
13 |
14 |
15 |
16 |
17 |
18 |
19 |
20 |
21 |
22 |
23 |
24 |
25 |
Opis slik
1. S prijateljicama na dan, ko so v Cerknici odkrili spomenik
(16.9.1952)
2. S starši in sestrami pred Zajčkovo hišo v Cerknici (15.5.1953)
3. Ob koncu šolskega leta na Učiteljišču v Ljubljani (1954)
4. Na valeti pri Katrci v Ljubljani (30.5.1954)
5. Na maturantski ekskurziji v Dubrovniku (8.7.1954)
6. Počitniška kolonija v Njivicah na otoku Krku (10.-26.8.1955)
7. Pred "staro" osnovno šolo v Leskovcu pri Krškem (?)
8. Učiteljski zbor OŠ Leskovec (?)
9. Na planinskem izletu na Vogel - z očetom in Elico Rovan
10. S sodelavkami pred novo OŠ (1978 -?)
11. Na vrhu Triglava
12. Na praznovanju 55. rojstnega dne (1991)
13. Ob svoji 60. letnici s sestro Jelko (1996)
14. S sestrama Jano in Ano v Atomskih Toplicah
15. - 25 Njene zadnje slike pred smrtjo (2004)
na vrh
strani
OČI
Mora se kaj
zgoditi, da se lotim takšnega pisanja. O očetu sem hotel že zdavnaj
kaj napisati, pa se mi je vedno zdelo, da še ni pravi čas, da se
mora kaj zgoditi. Pri tem seveda nisem mislil, da bo to kaj
tragičnega, potreboval sem zgolj en povod. Danes ga imam, saj je
danes, 9. decembra 2011 moj oče dopolnil 77 let. Lepa leta, ni kaj,
pa še čil in zdrav je ob tem, poln kondicije in energije. Seveda mu
vsi želimo, da bi bil takšen še vrsto let. Ob špičastem jubileju pa
smo mu pripravili tudi
knjigico z njegovimi fotografijami.
S sestro Rebeko sva ga vedno klicala oči. Spominjam se nedelj, ko se
je lotil kuhanja, mama je ta čas prala v blokovski pralnici - na roke . Ob nedeljah smo tudi hodili na izlete z našim fičotom, še
prej pa tudi z vlakom na kopanje v Brežice, na Krko seveda. Veliko
je še spominov, ki jih bom raje obudil kdaj drugič, ko bom imel več
časa.
Za tokratni opis pa sem s pomočjo Ide Slapšak le izbrskal njegovo
zahvalno pismo, ki ga je poslal po proslavljanju njegovega 60.
jubileja. Ta govori sicer bolj malo o njem, pa še to za obdobje
desetih let po srečanju z Abrahamom. Bilo je leta 1994 in od takrat je minilo že 17 let. Takole
je zapisal:
DRAGI MOJI!
Zelo mi je žal, da se vam glede na razmere nisem mogel zahvalit ob
priliki srečanja na moji 60 letnici, kot sem to nameraval.
Vesel sem in zadovoljen, da ste se mojemu povabilu res polnoštevilno
odzvali ter s tem potrdili, da so naši odnosi, kljub vsem problemom,
ki nas dnevno pestijo še vedno na ravni poštenih človeških odnosov.
Deset let res ni dolga doba, tudi vsem nam je hitro minila, vendar
se mi zdi, da sem v tem obdobju doživel nekak zelo pomembnih
dogodkov:
- prenehal sem delati v službi in odšel v predčasno penzijo
- ustanovili smo svojo firmo - izključno ideja in zasluga Fanike, ki
tudi sedaj nosi največji del bremena
- prestali smo nekakšno vojno in zaživeli v novem sistemu in novi
državi
- zgradili smo prizidek k stanovanjski hiši in v precejšnji meri
preuredili in renovirali obstoječo hišo
- prenehal sem kegljati, ker v Novem mestu ni več nobenega kegljišča
- otroci druge generacije so zrasli, dokončali osemletko in se
bližajo polnoletnosti
- otroci prve generacije se uspešno kosajo s tendencami in potrebami
sedanjega časa
- dobil sem še dva vnuka, posebno pa sem vesel Nika, saj tako v
Krškem še ne bodo izginili dokazi moje nekdanje prisotnosti
- izgubil sem še zadnjega od staršev - mamo, manj pričakovano pa
tudi tasta
- izgubil sem nekaj dolgoletnih družinskih prijateljev (Iliči,
Štokići)
Še bi lahko našteval, vendar bodi dovolj. Od vsega pa je vsekakor
najbolj pomembno, da sem teh zadnjih 10 let preživel čil in zdrav in
sem takšen tudi dočakal 60 let življenja. Imam vse, kar človek v
mojih letih potrebuje, zato tudi za naprej potrebujem le zdravje in
kanček sreče.
Iskrena hvala, da ste mi prišli pomagat naložiti na ramena šesti
križ in prisrčna hvala za preštevilna lepa darila, ki mi bodo res
koristno služila v nadaljnjem vsakodnevnem življenju.
S spoštovanjem in najlepšimi pozdravi! JAKA
Novo mesto, 11.12.1994.
na vrh
strani
ŽIVOTINJSKO CARSTVO
Zavedam se, da
gornji naslov ni slovenski, saj bi se moral glasiti »Živalsko
kraljestvo«, vendar ga vseeno uporabljam. Tisti iz moje generacije
se boste še spomnili, da smo v naših rosnih letih v trgovinah
kupovali čokoladice, menda jih je izdeloval Kraš in se jih še danes
da kupiti, v katerih so bile sličice živali. Te smo vsi pridno
zbirali, zamenjevali in lepili v albume, le redkim pa je uspelo, da
so album zapolnili in poslali ter s tem dobili kakšno od
obljubljenih nagrad.
Moja mladost je
bila kljub vsemu povezana z živalmi, čeprav doma teh nikoli nismo
imeli. Sem pa se z njimi igral pri obeh starih mamah, tako v
Brežicah kot v Cerknici, kjer so imeli pse, mačke, konje, krave in
prašiče. Še posebej se spomnim, ko sva s sestro v »kareti« vozila
male psičke, jih crkljala, medte ko se mačke niso rade dale prijeti.
V Brežicah so imeli vedno psa, še najbolj mi je v spominu ostal
črnobeli mešanček Lumpi, s katerim sem tudi slikan, bilo jih je pa
še nekaj, katerih imen se ne spomnim več.
O svoji prvi in
edini prav moji živali, Astorju sem že pisal posebej. Bil je prvi in
bil je res moj, zato si zasluži posebno pozornost. V času študija v
Ljubljani, ko sem stanoval v Rožni dolini pri Bričevih, mi je družbo
med tednom delal njihov črn koder Bleki. Ko sva se spoznala z
Damjano, sem ji nekoč prinesel morskega prašička, kasneje še mačka,
doma pa so imeli madžarskega ovčarja Ferija, ki sva ga skupaj z
Astorjem sprehajala. Damjana je imela tudi siamsko mačko Tessy,
njena prijateljica Romana iz Loč pa ji je podarila zajca Hasija.
Zajce je gojil tudi njen oče Vinko.
Ko se je
odselila k meni, ji je siamska mačka zelo zamerila in se je vedno
skrila, ko je prišla na obisk na svoj dom. Šele čez dolgo časa se je
le pokazala, da jo je lahko videla, nikoli pa ji tega ni oprostila.
Ko je bil Nik mali in je hodil v vrtec, je enkrat prinesel domov dva
piščančka, enega smo menda nehote povozili, drugega pa pravočasno
oddali. Moja mama ni marala živali, ker je vedela, da je z njimi
veliko dela in je potrebno za njimi samo čistiti. Kljub temu smo
leta 1998 nabavili višavskega terierja Upija. Seveda je bila zelo
jezna in ga sploh ni hotela pogledati, nekaj časa pa se z nami ni
hotela niti pogovarjati.
Upija smo
nabavili pri rejcih psov, družini Toneta Hočevarja pri Ljubljani
(starši kajakaša Simona Hočevarja), kjer so gojili zlate prinašalce
in labradorce, zase pa so imeli še višavsko terierko, za katero je
bil to prvi porod. Izbrali smo najbolj radovednega in zvedavega, z
njim pa naj bi se ukvarjala predvsem Damjana in Nik. Seveda sem se
tudi sam razveselil te prijazne kepice, čeprav je pogosto puščala
lužice in ostale iztrebke.
Upi je hitro
zrasel. Sprva je spal v kleti, v pralnici, čez dan pa je bil z nami
v hiši, v dnevni sobi in kuhinji, le bolj poredko v spalnici in
drugih sobah. Ponoči smo velikokrat morali vstajati, ker je praskal
po vratih pralnice, pa tudi poleti, ko je bil na balkonu, smo mu
morali odpirati vrata, da je šel ven. Veliko potrebo ni nikoli
opravil pred hišo, vedno smo ga morali voditi ven, daleč stran od
hiše, da je našel primerno mesto, pa še takrat ga je velikokrat kaj
zmotilo in se je vse začelo znova.
Upija je kmalu
za svojega vzela tudi mama, po svoje ga je imela zelo rada, čeprav
je vedno kričala, ko je kaj naredil narobe. Jo je pa vedno ubogal,
saj je bila pri svojih odločitvah vztrajna, ostali pa smo mu
popuščali, tako da je bil kmalu glavni v hiši. O Upijevem odraščanju
je v osnovni šoli leta 2000 napisal svojo prvo knjigico tudi Nik, seveda ob
izdatni moji pomoči in jo naslovil
Upijeve zgodbe.
S sabo smo ga jemali vsepovsod, tudi na morje in celo enkrat na
smučanje na Roglo. Z nami je hodil tudi na treninge in tekme
motokrosa, s katerim se je ukvarjal Nik. Seveda je bil velikokrat
umazan od blata in mivke, v kateri je rad kopal jame, ali od
kombije, pod katerim si je poiskal senco in varno zavetje.
V začetku se
Upi ni rad preveč »crkljal«, zadnja leta pa se spet. Ohranil je
svojo pasjo naravo in ni bil nikoli le živa igračka, ki vsepovsod
pušča svoje dlake. Tudi svojega terierskega značaja ni pozabil. Ta
se je posebej izkazal pri mačkah in velikih psih, ki se jih je
očitno bal in jih zaradi tega napadal. Seveda je nemalokrat potegnil
kratko in je moral priznati premoč močnejšega, stisnil rep in se
pobrati s prizorišča. Še posebej oster in hud je bil, ko je čutil,
da je privezan in da je z njim eden od domačih. Takrat je še bolj
ponorel in bi znal celo koga pogristi in opraskati.
Ko smo se
enkrat vračali z dopusta na Pašmanu, smo se zvečer na enem
parkirišču nedaleč od Plitvičkih jezer ustavili. Upi je tudi šel ven
in ker so bili tam tudi nekateri potepuški psi in psice jo je ucvrl
za njimi. Ker je bila noč, tega nismo takoj opazili. Dolgo časa smo
ga iskali po strmem terenu, polnem odpadkov, vendar ga nismo našli.
Jaz sem bil prepričan, da ga ne bo več nazaj. Damjana in Nik sta
jokala, tako da sem sam še naprej vztrajal z nevarnim iskanjem.
Potem sem po dveh urah zaslišal neko cviljenje in v polmraku
zagledal nekaj belega. Bil je Upi, ves poklapan, verjetno tudi
prestrašen, umazan in je zelo smrdel. Pograbil sem ga in odnesel v
kombi, kjer je bilo veselje nepopisno.
Ko smo en
jesenski večer odšli na vikend Damjaninega očeta na Goleku, se je
neprivezan sprehajal okoli. Mi smo začeli peči kostanj, ko se je
zaslišalo renčanje in cviljenje. Sam temu nisem pripisoval posebnega
pomena, Damjana pa je bila vsa iz sebe, saj je vedela, da imajo
sosedje podivjanega volčjaka, ki ga je očitno napadel. Ko ga je
Damjanin mlajši brat Simon le rešil, se je Upi ves tresel, bil je že
lepo otečen, vendar zelo malo krvav. Zato sva ga z Damjano spravila
v avto, poklicala našega veterinarja Janeza Kebeta in ga odpeljala v
Brežice. Sprva sem mislil, da ni nič hudega, da se je bolj
preplašil, potem pa ga je Janez ob moji pomoči odprl in sem videl,
da tiste štiri pike od ugriza niso tako nedolžne. Ko ga je zverina
držala v gobcu in stresala, mu je s čekani povsem razparala pljučno
krilo, trebušno prepono in še kaj. Janez je rekel, da mu ne
prepisuje veliko možnosti in da ga bo samo zašil, če pa bo slučajno
preživel, bi ga še enkrat odprl in operiral. Seveda sva z Damjano
skoraj vso noč prebedela ob njem, saj sva se bala, da bo poginil.
Sam sem se večkrat zjokal, saj sem bil prepričan, da ga bomo za
vedno izgubili in da mu ni več rešitve. Zjutraj sva potem poklicala
Janeza, ki je seveda pričakoval drugačen odgovor, je bil pa vesel,
da se njegove slutnje niso uresničile, pripisoval mu je namreč le
10%, da bi lahko preživel. Potem se mu je njegovo stanje počasi
izboljševalo, ostal je le z enim pljučnim krilom, zato je imel in še
ima težave z dihanjem, vendar kasneje ni bil nikoli operiran zaradi
tega. Vendar je kljub temu preživel in nas še vedno osrečuje in
popestri naš vsakdan. Letos (17. januarja 2008) je celo dopolnil 10
let in je za to dobil pravo torto, ki jo je spekla Nataša Preskar.
Smo pa leta 2007 na morju v Črni Gori spoznali Ljubljančane Nevo
Kržišnik in njenega moža, ki imajo prav tako višavskega terierja.
Zanimivo, oba sta rojena na isti dan in leto, čeprav vsak v svojem
leglu.
Čeprav smo se
bali, da ne bo več dolgo z nami, je Upi dočakal kar dobrih 15 let in
pol. Vsako leto smo ga vozili s sabo na dopust, češ, verjetno so to
njegove zadnje počitnice z nami. Užival je v vožnji na čolnu, pa
tudi na štirikolesniku, je bil vedno pokonci in se je važno oziral
okoli, ko se je peljal mimo drugih psov. Seveda je z leti njegova
kondicija pešala. Ko ni mogel več hoditi v hrib, kasneje smo
zvedeli, da je ob ugrizu na Goleku ostal brez polovice pljuč, ene
ledvice in vranice, smo ga vozili z avtom in štirikolesnikom do
ribnika, da je tam opravil svojo potrebo. Zadnje leto že ni mogel
hoditi po stopnicah, zadnje mesece pa niti več piti in jesti iz
posode, zato smo ga hranili na žličko in mu dajali vodo z injekcijo
v usta. Vseskozi je ohranil svoj terierski značaj. Ni maral česanja,
niti da bi mu ostrili nohte, še manj čistili zamašen nos in ušesa. V
teh so mu kasneje, ko je oglušel, celo zašili sluhovode, da ni imel
več kroničnih ušesnih vnetij. Seveda sta starost in verjetno tudi
kakšna skrita bolezen privedli do tega, da je 27. julija 2013 ob 8.
uri in 13 minut za vedno zaspal. In kot je zapisala nečakinja Dona
na facebook strani
Društva za zaščito živali Posavje
odšel na drugo stran mavrice. Verjamem, da mu z nami ni bilo težko
in je to našo ljubezen do njega tudi cenil in neizmerno vračal. Bil
je naš družinski član, za njim pa so ostali lepi spomini in več kot
1500 fotografij.
Ko je Nik v
prvem in drugem letniku srednje šole še hodil z Arjano iz Izole, je
Damjana od mojega kolega Rajka Livia prinesla dve mački. Ena je bila
črnobela, druga sivkasta. Bivakirali sta na Pontiacu v garaži, potem
pa sta že odhajali od hiše in se vračali. Sivkota čez nekaj časa ni
bilo več nazaj, tako da še zdaj ne vemo, ali ga je kdo povozil,
odnesel domov ali je kako drugače končal. Džoni, kot sta ga
poimenovala Nik in Arjana, pa je ostala pri hiši, čeprav ima moško
ime, je namreč mačka, smo jo pa kasneje dali sterilizirati. Džoniki
se je čez dobro leto pridružil še Bučko, ki ga je Damjana oziroma
njeni prijateljici Milena in Nataša prešvercala iz Nerezin. Tam naj
bi ga čakala samo še smrt, saj naj bi vse živali v naselju
pokončali, zato se ji je Bučko – ime je dobil po naselju Bučanje –
zasmilil in ga je hotela rešiti. Sprva smo ga skrivali pred Džoniko
in Upijem, ker ga oba nista marala in sta ga odganjala in renčala
nad njim. Bučko pa je rinil v oba, saj si je želel družbe, hodil pa
je tudi okoli vseh nas in nam s tem dal vedeti, da nam je hvaležen,
ker je lahko z nami, saj smo ga še posebej razvajali. Tako je
Damjani, bolj redko pa tudi meni, sesal prst, prihajal k nama v
posteljo, se zleknil na glave ali pa splezal na najin trebuh. Kljub
temu, da je bil vedno, ko je prišel v hišo, lačen, pojedel je največ
od vseh, se ni nikoli zredil. Ostal je suh, pretegnjen, a še vedno
se rad ob vsakega »posmuca«, kot smo poimenovali njegovo smukanje ob
Upija, Džoniko in tudi ljudi. Sprva se zunaj hiše ni dal prijeti,
kasneje je začel hoditi tudi na sprehode z Upijem, nas čakal v
zasedi pri vhodu v našo ulico. Zadnje čase pa se obnaša kot Upi,
uporablja njegova ležišča, veliko je doma in se vedno prikaže, ko
pridemo domov. Je pravi pes, oziroma maček čuvaj.
V tem času, ko
smo že imeli dve mački, pa smo dobili tudi hrčka Bončija. Ta je
sprva prihajal le ob vikendih, z Nikom in Arjano, ki si ga je
kupila, potem pa, ko Bonči ni več smel biti v dijaškem domu – Dicu v
Ljubljani, niti pri Arjanini mami v Izoli, pa je ostal kar pri nas.
Damjana ga je vsak dan hranila, mu čistila hiško, on pa je ponoči
vrtel kolo in praskal, grizel kletko, da ne bi prehitro zaspali. Z
nami je bil skoraj dve leti, potem pa smo ga dali Lučki oziroma
njeni mami v Kostanjevico, ki si ga je zaželela. Tam ni zdržal
dolgo, saj je kmalu umrl. Baje ni hotel več jesti, zakaj - ne vemo.
Morda tudi zaradi tega, ker je šel od hiše. Hrčka je Upi večkrat
skušal spraviti iz kletke, tudi Bonči si je želel stika z njim. Je
pa Bonči kar dvakrat odprl svojo kletko in pobegnil. Enkrat smo ga
našli v vedru v pralnici, dve nadstropji nižje, drugič pod
kuhinjskimi elementi v kuhinji, kjer je bil kar par dni brez hrane,
mi ga nismo našli, sam pa očitno ni več znal priti ven, nas je pa na
to opozorila Džonika, ki je v zasedi čakala pred kuhinjskimi
elementi.
Na Pelješcu smo
nekoč kupili tudi želvo, ne morsko ampak malo kopensko. Pripeljali
smo jo domov, ji postavili bivališče, hišico, jo ogradili,
pripeljali mivko, vendar je že po nekaj dneh pobegnila. Nekateri
pravijo, da je odšla proti morju, proti domu in da je velika
verjetnost, da je do tam, čeprav je to zelo daleč, tudi prišla. Če
ni končala kako bolj tragično, pod kakšnim avtomobilom ali kje
drugje.
Prigod z
živalmi je še veliko. Seveda niso vse povezane z živalmi,ki so
živele z nami. Mnogo jih je tudi z drugimi. In zdaj ko je Damjana
postala še predsednica Društva proti mučenju živali v Posavju slišim
teh zgodbic vedno več. Takšnih in drugačnih. Tako je 1.
novembra 2008 k nam za tri dni prišla mlada mešanka Miša, ki pa je
ostala kar osem mesecev. Bila je mlada, razigrana, polna energije in
se je zelo dobro razumela z vsemi - mačkami in Upijem. Žal jo je 15.
junija 2009 pri tašči na cesti povozil avto, tako da trka ni
preživela. Seveda smo bili zaradi tega zelo potrti. 5. oktobra 2009
je v hišo prišla tudi, tako smo vsaj mislili - mlada pudlica, ki so
jo našli nebogljeno sredi ceste v Laškem. Kasneje se je izkazalo, da
je Pika, kot smo jo poimenovali, slepa in da ima sladkorno bolezen.
Našel se je tudi njen lastnik, ki sploh ni vedel, kaj je njegova Uši
slepa in da ima sladkorno. Seveda je ostala pri nas, saj nihče ni
bil pripravljen prevzeti skrb zanjo in ji vsak dan dvakrat vbrizgati
inzulin. Piki so tudi opravili operacijo na obeh očeh, ki pa na
žalost ni bila uspešna in ji ni povrnila vida. Pika se je zelo navezala na Damjano, tako da je vedno, ko
je ni bilo doma, cvilila, zato sem jo pogosto klical kar Cvilika.
Rada je jedla, čeprav bi morala biti na dieti. Njena slepota je ni
toliko motila, kot to, da ni smela veliko jesti. Sicer pa zaradi
bolezni in starosti, ko smo jo dobili naj bi bila stara okoli deset
let, ni rada hodila, tako smo jo prenašali, vozili z avtom,
štirikolesnikom in tudi na posebej prirejenem vozičku. Vedno je
hotela biti v Damjanini družbi, tako da je nihče ni mogel utišati,
ko je jokala za njo. Konec leta 2011 je bila teden dni na infuziji,
saj se je njena sladkorna bolezen kazala v različnih stopnjah. Na
pravoslavni Božič, 7. januarja 2012 pa jo je začelo tresti, ni mogla
več hodit, odpovedal ji je živčni sistem in potem, ko ji je veterinar
Metod Šerbec ponovno dal infuzijo, kljub temu 8. januarja 2012 ob
eni uri ponoči umrla, v bistvu v Damjaninih rokah, ki jo je vedno
hotela samo zase. Pri nas je bila dve leti in tri mesece, vendar smo
se vsi nanjo zelo navezali.
Na Silvestrovo 2011 je k nam prišel tudi
nadvse simpatičen mešanec, ki so ga odvzeli nevestnemu lastniku, ki
zanj ni dobro skrbel in ga celo maltretiral. Dona ga je prekrstila v Asterixa. Sprva je bil zelo plašen, potem pa se je razživel in hitro
vživel v novo okolje in nove začasne skrbnike. Ker smo mu skušali
poiskati skrbnega in ljubečega skrbnika, je pri nas ostal 28 dni in
smo se vsi nanj zelo navezali, saj je bil res prijazen, poslušen, a
hkrati igriv in zelo radoveden. Hkrati smo z njim lažje preboleli
izgubo Pike. Ker smo mu želeli nuditi največ in mu omogočiti, da bo
živel nadvse udobno, polno življenje in ob skrbni lastnici, smo
Asterixa zaupali Mateji iz Kranja. Verjamem, da je res prišel v
prave roke in da ji bo z veliko mero vračal njeno ljubezen in skrb
zanj.
Na cesti je
Damjana konec leta 2009 našla tudi preplašenega
in bolnega mucka, ki naj bi
pri nas ostal preko zime, da si opomore, pozdravi in najde nove lastnike.
Muc Mini je bil majhne rasti in ne toliko mlad, kot smo mislili,
kasneje pa se je celo izkazalo, da sploh ni muc, ampak mačka, ki smo
jo seveda sterilizirali. Bila
pa je zelo plašna in je trajalo kar precej časa, da se je privadila
na ostale živali in ljudi. Seveda je tudi Mini ostala pri nas in
kmalu imela pod komando skoraj vse družinske člane in edina spala v
spalnici, kadar si je to zaželela seveda.
V letu 2012 je bilo po odhodu Asterixa kmalu spet pestro. Že v marcu
je za nekaj dni prišla k nam Bernie, ljubka mešanka, ki ni imela
najlepšega življenja, zato je bila nezaupljiva in preplašena. Potem,
ko so jo posvojili sosedi od lastnika, pa jim je kmalu pobegnila in
ni več prišla do hiše. Zato smo jo junija ulovili in ponovno vzeli k
sebi, da jo malo socializiramo in najdemo nove lastnike. Malo je
oživela, ko je julija iz zavetišča k nam prišla še Tita, s katero
sta se neutrudno igrali. Septembra je Bernie odpeljala Lea iz
okolice Škofje Loke, ki ji jo z veliko ljubezni in vztrajnosti le
uspelo osvoboditi strahu pred ljudmi in drugimi psi. Verjamem, da je
našla topel dom, poln ljubezni, ki je verjetno nikoli prej ni bila
deležna.
Tita je pri
nas, kljub temu, da so jo vsi imeli radi in jo vodili na sprehode,
ostala vse do 3. februarja 2013, več kot pol leta, ko sta jo
posvojila Katja in Miloš iz Ljubljane. Kljub temu, da je bila pravi
cuker, nam ob odhodu ni bilo težko, saj smo vedeli, da gre v novo
življenje, kjer bo kot Šoja uživala v sprehodih v naravi in sploh
marsikaj lepega doživela. Oba Šojo namreč razvajata in ji nudita
veliko ljubezni in užitkov, ki jih zagotovo takšna kot je zna
vračati. Pred koncem leta 2012 je Damjana pred nakupovalnim centrom
našla tudi mladega mucka. Jaka je bil igriv, poln energije in se je
kmalu vživel v trop naših živali, ki je tako štel že pet mačk. Marca
2012 je v našo oskrbo namreč prišel tudi velik oranžen maček
Garfield, za katerega se je po kastraciji izkazalo, da ima mačji
aids. Zato ga seveda ni nihče hotel posvojiti. Sprva je bil samo v
hiši, potem se je toliko udomačil, da je vsak dan za nekaj časa
odšel okoli hiše in se sam vračal domov. Naši mački so se ga
izogibali, edini ki se je z njim igral je bil Jaka, pa Tita seveda.
Tudi Jaka je bil najden na cesti, pred trgovino Jager na Vidmu, zato
je tudi dobil takšno ime. Bil je mlad in malce sestradan. Potem si
je opomogel in kmalu svojo otroško energijo sproščal po hiši in
ulici. Z vsemi se je dobro razumel. In kljub temu, da smo zanj
iskali dobre lastnike, se Damjani nihče ni zdel tako dober, da bi mu
lahko nudil to, kar je imel pri nas. Zato je pri nas ostal kar nekaj
časa.
Nekaj dni je
bil pri nas tudi ljubek nemški ovčar, ki smo ga poimenovali Lux in
ulovili pri krški Qlandij, kjer je živel kar na prostem. Potem je
odšel v brežiško zavetišče in od tam k novim lastnikom v Pišece.
Začasno je bil pri nas tudi ljubek huski Mike, za katerega smo dolgo
iskali topel dom in aktivne lastnike, ki mu bodo nudili dovolj
gibanja. Pred tem so v Društvu za živali zanj poskrbeli in ga
poslali na operacijo, saj je imel v ustih v zgornji dlesni zaradi
strelskih ran "vestnega" lovca pravo luknjo, ki mu je oteževala
dihanje. Mike je našel varen dom in mir na Pokljuki pri Tatjanini
družini v Gorjušah.
1 |
2 |
3 |
4 |
5 |
6 |
7 |
8 |
9 |
10 |
11 |
12 |
13 |
14 |
15 |
22 |
23 |
24 |
25 |
26 |
27 |
28 |
29 |
30 |
31 |
32 |
33 |
34 |
35 |
36 |
37 |
38 |
39 |
40 |
41 |
42 |
43 |
44 |
45 |
46 |
47 |
48 |
49 |
50 |
51 |
52 |
53 |
54 |
55 |
56 |
57 |
58 |
59 |
60 |
61 |
62 |
63 |
64 |
65 |
66 |
67 |
68 |
69 |
70 |
71 |
72 |
73 |
74 |
75 |
76 |
77 |
78 |
79 |
80 |
81 |
82 |
83 |
84 |
85 |
86 |
87 |
88 |
89 |
90 |
91 |
92 |
93 |
94 |
95 |
96 |
97 |
98 |
99 |
100 |
101 |
102 |
103 |
104 |
|
|
Opis slik:
1. Damjana in Nik z Upijem pred nakupom
2. Upijeva družina
3. Z mamo Dono pri Hočevarjevih
4. Rad je poziral
5. Zgodaj se je rad vozil
7. S sorodnico iz Nizozemske
8. Upijeva tortica za prvi rojstni dan
9. S plavalnimi očali
10. Poziranje z Nikom
11. Na motokros dirki na Portugalskem
12. Z mojimi sončnimi očali v kombiju
13. S Tomijem v čolnu
14. Ni se rad kopal, zgolj hladil v vodi
15. Mladostniško poziranje pred hišo
16. S psom pri stari mami v Brežicah
17. Zajčkov pes v 60 letih
18. S psom pri stari mami v Brežicah
19. Astor je bil moj prvi pes
20. Damjana z zajcem Hasijem
21. Damjana s perzijsko mačko Tessy
22. Gomilškov kuvaš Feri kot mladič
23. Feri v zrelih letih
24. Upi v košari na kolesu
25. Bučko in Džonika
26. Bučko je prišel iz naselja Bučanje (Nerezine)
27. Džonika ima rada mir
28. Miša je prišla začasno - za tri dni (1.11.2008)
29. Miša je bila pri nas osem mesecev, bila je zelo živahna
30. Miša je bila sprva plašna in radovedna mešanka
31. Miša se je rada igrala, žal jo je povozil avto
32. Džonika je prišla s Sivkotom leta 2005
33. Sivko je po nekaj mesecih odšel neznanokam
34. Še ena skupna mlada Džonika in Sivko
35. Džonika zna tudi pozirati
36. Upi pri veterinarju Janezu Kebetu v Brežicah
37. Na podstrešju smo imeli celo netopirje
38. Hrček preden je šel v druge roke (2007)
39. Hrček Boni je oživel ponoči
40. Pika je prišla zgolj, da se izogne zavetišču (2009)
41. Pika je bila slepa in je imela sladkorno bolezen
42. Pika se je kljub slepoti dobro znašla (inzulin)
43. Na socializacijo je k nam v letu 2009 prišla tudi majhna Mini -
in ostala
44. Upiju so 14. januarja 2010 v Topolšici odstranili sluhovode
45. Konec leta 2010 je bila Džonika poškodovana
46. Ker je imel Upi težave z nogami, Pika pa s kondicijo, sta se pač vozila
47. Kljub slepoti je Pika znala priti skozi loputo v hišo
48. Pred sicer neuspelo operacijo oči, da bi Pika spregledala
49. Pika se je zelo rada vozila in je v vožnji in v avtomobilu uživala
50. Brez Damjane je bila Pika vsa izgubljena
51. Tik pred Pikinim koncem, ko je dobivala infuzijo (konec 2011)
52. Asterix je bil mešanec med nemškim in škotskim ovčarjem
53. Z Asterixom na poti na Bohor - januar 2012
54. Z novo igračo tik pred odhodom v nov dom - Stožice, 27.1.2012
55. Asti z Damjano in Upijem na Ravnem logu
56. Z novo lastnico Matejo in njenim Alijem na hipodromu Stožice
57. Bernie je prvič prišla k nam v marcu 2012 in bila zelo plašna
58. Bila je radovedna a zelo preplašena
59. Ko se je razigrala je težko prišla nazaj
60. Ko je k hiši prišla Tita, se je le začela igrati
61. Njena posvojiteljica Lea jo je odpeljala septembra 2012
62. Tita je bila prijazna do vseh
63. Bila je igriva in ubogljiva
64. Rada je vsakomur splezala tudi v naročje
65. Tita je bila pravi terapevtski pes, na sliki z ovčarjem Luxom
66. Imela je rada vse in je to znala tudi pokazati
67. Z posvojiteljema Milošem in Katjo je začela novo življenje kot
Šoja
68. Jaka je bil kot mladič najden pred nakupovalnim centrom
69. Bil je igriv in poln energije
70. Edini se je igral tudi z Garfieldom
71. Mešanec z huskijem Mike je bil kot mladič obstreljen
72. Bil je poln energije, željan pohodov
73. Mike je imel lepo dlako in modre oči
74. Sprva je bil Garfi zunaj privezan
75. Garfield ima mačji aids, ki drugim ni nevaren
76. Je lep in priliznjen, pa tudi igriv
77.-104 Upi je bil z nami 15 let in pol (1998-2013)
na vrh strani
UPOKOJITEV
Vedno sem govoril, da ne bom dočakal upokojitve. Kot kaže se to (v
času ko to pišem, sem še na dopustu) le ne bo uresničilo. S 1.
januarjem 2023 bom tudi sam postal upokojenec. Za mano bo takrat več
kot 40 let delovne dobe, od katerih sem kar 37 let, 7 mesecev in 15
dni preživel v RTV Slovenija (prej RTV Ljubljana) kot dopisnik
televizije za Posavje. Pred tem sem to delo opravljal več kot pol
leta honorarno, saj sem bil dobri dve leti in pol zaposlen v SGP
Pionir Novo mesto.
Ko sem se začel približevati temu dogodku, sem se večkrat pošalil,
da se bom tudi jaz na dolgo in široko poslavljal, tako kot je to
počel moj televizijski kolega Slavko Bobovnik. Seveda si tega nisem
želel, se je pa po svoje res zgodilo. Po odjavi v svojem poslovilnem
prispevku, ki sem ga naredil na martinovo ob iznosu penine Mateja
Kuharja iz Kostanjeviške jame, se je prvi na to odzval portal
EPosavje. Sledil je pogovor v živo za Val 202, objava v družabni
rubriki Dolenjskega lista, intervju za ta časnik in tudi Posavski
obzornik, kjer je bila tudi objavljena novica o moji upokojitvi. Po
svoje so me spet presenetili v Pihalnem orkestru Krško, kjer so mi
ob tem dogodku podarili rože, bombone in kupon za večerjo. Bojim pa
se, da se najbrž ne bo ustavilo le pri tem.
In kaj naj zapišem ob tej prelomnici. Tudi meni je kot kaže bilo
dano dočakati odhod v penzijo. V času covida sem sicer premišljeval,
ali bi izkoristil priložnost in še tri leta delal ter prejemal 40%
pokojnine ter si za nekaj odstotkov zvišal višino le te. Potem pa
sem se tudi zaradi razmer na RTV (ki jih sam sicer nisem direktno
občutil) odločil, da se po doseganju ustrezne starosti, delovne dobe
in izenačitvi pokojninske odmere z ženskami, le upokojim. K temu me
je spodbudila tudi obljuba vodstva, da nam ob tem izplača tudi deset
plač odpravnine, tako da je bila odločitev za to še lažja. Vedno sem
se tudi spraševal, koliko let življenja je še pred mano. Ob tem sem
marsikomu omenil, da je moja mama umrla pri 68. letih, seveda v
želji, da ne grem po njenih stopinjah. Poleg tega pa imam pred sabo
še veliko načrtov, ki jih želim uresničiti, seveda če mi bo dano in
če mi bo zdravje dopuščalo. Za zdaj razen manjših težav s sklepi in
prekomerne teže, nimam hujših zdravstvenih težav. Seveda si želim
čim več potovati z avtodomom, poleg tega sem letos postal predsednik
Caravaning Cluba Slovenija, tako da bo dela dovolj. Želim tudi iz
vseh dosedanjih daljših potovanj z avtodomom narediti tudi foto
knjige. Uresničujem pa tudi projekt, ki sem si ga sam zadal, da
naredim foto monografijo za vseh šest posavskih občin. Za mestno
občino Krško je knjiga že izšla (in pošla), narejena je knjiga za
Kostanjevico na Krki, ki pa zaradi smrti župana Ladka Petretiča, še
ni natisnjena. Zdaj me čakajo še knjigi za občino Brežice, Sevnica,
Radeče, Bistrica ob Sotli, morda pa tudi Kozje. Ob tem so me že pred
časom povabili, da naredim eno knjigo tudi za Zavod Neviodunum, kjer
naj bi nastala foto monografija o Posavju. Skratka kar precej
načrtov, ki jih bo poleg potovanj in drugih zadev potrebno
uresničiti. Se pa že veselim te jeseni svojega življenja, za katero
mi mnogi pravijo, da je najlepša, če jim lahko verjamem. Upam, da bo
trajala čim dlje, da bom imel ob sebi številne prijatelje, sorodnike
in da bom obkrožen s prijaznimi ljudmi. Pred dnevi sem odprl tudi
svoj profil na facebook-u, ki sem se ga vseskozi otepal, tako da bom
na njem lahko delil spomine na marsikateri dogodek v mojem zasebnem
življenju in dolgoletni novinarski karieri. Seveda bo treba še kaj
dopisati tudi na spletni strani, zato upam, da bo časa in volje
dovolj, da vse to le uresničim. Sem pa hvaležen, da sem toliko vsega
doživel, da sem spoznal veliko čudovitih ljudi in da mi bo (vsaj
upam) dano uživati še naprej.
Spodaj sem zbral nekaj objav in komentarjev ter želja, ki sem jih
bil deležen v tem času. Objavljene so seveda zgolj tiste, ki so bile
zapisane, ustne ali izrečene po telefonu pa tega privilegija seveda
nimajo. Ker se vsem nisem uspel zahvaliti za lepe
želje, naj bo ta objava zahvala vsem, ki ste mi pisali.
Linki do objav:
EPosavje 13.11.2022: https://www.eposavje.com/zanimivosti/goran-rovan-po-38-letih-tv-ja-odsel-v-pezjon
Val 202 - 16.11.2022: https://val202.rtvslo.si/podkast/aktualno-202/173251477/174914132
Objava v Posavskem obzorniku 24.11.2022
https://www.posavskiobzornik.si/panorama/goran-rovan-po-38-letih-dopisnistva-za-nacionalno-tv-odhaja-v-penzijo-98691
Objava Dolenjski list 1.12.2022 v rubriki
»družabno«
Intervju v Posavskem obzorniku, 22.12.2022
https://www.posavskiobzornik.si/panorama/dolgoletni-dopisnik-tv-slovenija-goran-rovan-ziva-prica-stirih-desetletij-razvoja-posavja-98914
Komentarji
EPosavje – FB:
Franc Bogovič Goran hvala ti za vsa odlična poročanja iz naše
občine Krško in iz našega Posavja. Uživaj v zasluženi penziji,
sodelovanje s tabo je bilo vedno užitek.
Tomaz Lisec Torej sem vceraj ze govoril s penzionistom? Goran
Rovan, hvala za vse informacije in korektnost. Vse dobro!
Cveta Jazbec Kar škoda da je že prišel ta čas. Ampak mu
privoščim. Hvala za vse.
Metka Kerin Srečno
Sebastjan Komocar Goran, tvoja poročanja so zaznamovala moje
otroštvo, nisem star, ampak se spomnim veliko teh novinarskih
javljanj. Srečno, mirno, naj Vam zdravje služi..vem, da veste
veliko, obdržite kaj zase, dajte nam bombonćke, to bomo polozali,
drugega ne potrebuj…
Rudolf Mlinarič Pa da ves, ni vazno, koliksna je, vazno je, da
jo bos veeelikokrat dobil! Dobrodosel v klub!
Joze Veble Srečno in veliko pokojnin.
Dragica Luskovec Srečno uživanje
Franc Šavrič Tukaj sem pred 31 leti prvič srečal Gorana...srečno
v penziji in naj jih bo čim več!
Mirko Sintič Pravilno in ni pomembna penzija, samo, da jih bo še
veliko ...
Tina Macur Srečno v penzionu. Da bo manj stresno
Pavla Mastikosa Hvala za opravljeno delo, čestitke za izčrpne
komentarje. Srečno v penzijo
Marijana Pučko Bravo,a se vedno žilica ostane
Stane Kolar Vse najlepše in uživaj srečno
Erika Rabič Srečno v penziji Goran.
Marjana Derzic Hvala za vse....uživaj saj si si zaslužil....
Katarina Simončič Goran hvala za vse in uživaj na novih poteh!
Sonja Povhe Srečno na novi poti!
Željko Hočevar ..he, he, he.. kdor pozna Gorana ve da še ni
konec njegovega dela.. ta ne zna mirovat..
Nada Ravnikar Srpcic Srečno!
Jasmina Pečnik Uživajte Goran v penziji.
Renato ZoRko Poklon Goran Rovan
Fanči Fanika Čestitke na zasluženem! Zaj pa je cajt za zasebno
življenje. Uživaj te ga!
Milena Gorenc Naj traja
Tomaž Žnidaršič Lažnivec
Bogdan Palovsnik Goran hvala za vsa ta lepa informativna leta.
Srečno še naprej v novi vlogi.
Emil Kovacic Čestitke za penzijo...ampak zmaga pa ugrabitev v
Kališevcu...
Soldat Slavko Srečno Goran
Jožica Naglič Srečno...
Boštjan Omerzu Srečno naj traja
Majda Staut Srečno naprej..
Manja Seher Srečno, najprej oddih, potem pa nekaj za osebni
užitek
Matej Fink Bravo zasluženo...
Bogovič Stanka Goran srečno in veliko penzij ti želim
Bojan Kaplan Dobrodošel v klub in naj ti bo penzija dolga
Ginko Biloba Srecno,! Goran
Majda Arh Sevšek Srečno!
Joško Joškić Zelo velik poznavalec posavske zgodovine. Legenda.
Gery Lekše Srečno in dolgo uživaj v penziji
Anica Zarn Srečno v penziji
Sasa Aleksandra Srečno!
Marija Stopar In z Vašim odhodom zapira RTV dopisništvo.. zato
pa v nedeljo na referendum ZA Vam pa vse dobro
Metka Rasinec Srečno Goran
Andrej German Živa legenda!
Kristina Pirc Goran veliko lepega ti želim in naj dolgo traja
Kristina Ogorevc Račič Goran, iskrene čestitke za vse opravljeno in
na nove zmage.
Ddana Jemec Dobrodosel med nami!
Milenka Vizjak Veliko penzij ti želim Goran! Vse najlepše, uživaj
in srečno!
Janja Starc Srečno v novi zgodbi
Alenka Pleterski Zagoricnik Uživaj!
Deja Avsec Uživaj v penziji Goran
Andrej Pinterič Dobrodošel v klub! Vse lepo želim naprej!
Alenka Pavlin Srečno, sedaj pa samo uživanje
Jana Nepužlan Končno
Jana Černoga Čestitam
Edita Ora Srečno Goran
Damijana Štraser Srečno in vse dobro.
Janko Hotko Srečno v penziji
Maja Meke Srecno in uzivaj
Slavica Zupancic Srecno ,in uzivajte v penziji, ter oglasite se
še kaj...
Nada Potocnik ........in
naj traja...traja
Albina Čepon Kuželka Goran, srečno, veliko zdravja in vsega
lepega, veliko potovanj ..pa čimveč penzij, da boš vse to lahko
udejanil....
Tina Šoln Hvala za vse in srečno!
Mojca Florjanič Vse dobro in srečno .
Darja Boh ...in je prišlo tudi to obdobje...naj traja,
traja...SREČNO
Bojan Dimc Goran želim ti dolgo penzijo in lepo seveda
Slavi Polšak Goran,srečno
Tomaž Vidic Veliko zdravja v pokoju.
Franc Vranetič Čestitke, sedaj si v naših vrstah.
Dušan Šiško Srečno Goran
Ivan Šoško Sreče in zdravja želim
Silva Ivnik Hvala za dobro opravljeno delo in čestitke. Srečno v
penzijo in uspešno uživanje v njej
Andrej Pavlin V Kališuvcu ste bli posrani, do vuh, špecijalci so
bli gor, ha,ha
Miha Bosina Čestitke čim več pokojnin
Slavica Kotar Srecno in uzivajte na polno
Milena Gornjec Čestitke
Rok Germovšek Muhc
Dare Capi Srecno Goran
Franci Vegelj Dolga leta sem spremljal njegovo delo, in lahko
samo rečem, človek z veliko začetnico. Njemu enakega ne poznam.
Hvala Goran in doooolgo uživaj zasluženi penzijon.
Irena Markovič Good luck
Simona Fidler
Angelika Mihorič
Rozika Kodrič Good luck
Mateja Pajić Good luck
Stanko Kramer Bravo
Jožica Arh Good luck
Vojko Vranetič Good luck
Benjamin Strojanšek Good luck
Zdravka Abram Bravo
Milena Gornjec Good luck
Jožica Žokalj Srečno in uživaj na novi poti
Vlasta Zupanc Sedaj....naj se prične relax.... ampak aktiven!
Komentarji Val
202 - FB:
Gizela Jazbec Goran, srečno v novem obdobju življenja in
pomembno je samo to, da pokojnino čim večkrat prejmeš! Upava, da se
večkrat srečamo! G in M
Jožica Hribar Goranu želim srečno v novem življenjskem obdobju.
Kaj pa gledalci izgubljajo/mo s tem, ko iz posameznih območij ni več
novic, pa bi moralo zanimati odgovorne na TV. Pa jih ne, ker
novinarji so samo - strošek
Petra Krnc Laznik Goran, srečno na novih dogodivščinah. Dopisniška
mreža RTV pa je bila in je nujna, da vsaj za nekaj sekund tudi
pomembni projekti v malih krajih lahko odmevajo na nacionalnem
mediju.
Tone King Goran, prijatelj, dobrodošel med upokojenci. Upam, da
boš še dolgo užival v novi vlogi. Bodi zdrav in uživaj, delaj pa
samo tisto, kar ti bo v veselje. Srečno Goran.
Jože Repovž Goran, srečno! Danes že ni bilo nič o volitvah iz
Posavja. Vse ostale regije so bile!
Irena Stergar Pa neeee, Goran, ti si naš človek! Videli smo pri
prenosu volilnih rezultatov. Niti besede o rezultatih s Posavja....
Ida Merhar Pogrešali ga bomo.
Meri Andrejaš Bravo
Štefica Rožman Vse dobro...
Pavla Molan Škoda.
Nana Stanko Goran, srečno in uživaj v hobijih, ki ti veliko
pomenijo in za katere si bos lahko vzel več časa. Bil si prepoznaven
in dober novinar in radi smo prisluhnili tvojim prispevkom. Morda pa
se večkrat srečamo na kakšnih avtodomarskih poteh .
Silva Grabnar Bil je zelo dober novinar, ponos Posavcev!
Urška Vimer Kovaček Hvala, gospod Goran Rovan, za vsa vaša
javljanja. Lepo ste se poslovili.
Breda Mijović Čestitke, Goran, za uspešno in dolgo kariero,
sedaj pa nadoknadi vse zamujeno in max uživaj!
Franc Jamšek Njegovi prispevki so bili zelo zanimivi in povedali
marsikaj kar drugače ne bi izvedeli. Hvala mu za njegovo delo.
Komentarji na
FB Goran Rovan
Breda Mijović Dobrodošel v klubu penzionistov, Goran! Ostani
zdrav, da boš lahko penzijo čim dlje užival! LP
Jan Novak A to bodo sedaj ta penzionistična provociranja
Ismeta Mujanovic Sem poslušala... Lepo te je bilo poslušat in
gledat.
Bostjan Ernst Goran,, ustavljaš konje,, ali novim izzivom
naproti...? Lp
Igor Petrič Odlično si pokrival Posavje. Vem, da tebi tudi
naprej ne bo dolgčas. Imaš preveč hobijev. Srečno!
Mirjana Martinovic Mi je žal za RTV in sem vesela zate! Ko te
pot zanese v NM, pa obvezna kavica kajne? Vse dobro!Ljubo
Motore Goran, dobrodošel v naši seniorski družbi. Želim ti
prijetno preživljanje penzionističnih dni. In obilo dela s foto
kamero.
Vlado Ložak Dobrodošel med nami, zdaj se pa začne zares.
Željko Hočevar ..kok jest tebe poznam nisi reku t'zadne..
Bojan Mavsar Samo eden je …respect
Konrad-Rady Hohler Zaj pa bo več cajta za AD
Slavica Jarkovič Goran, sedaj pa uspešno kot dosedaj z novimi
idejami naprej .
Ivica Žerjal Srečno prjatu, naj ti bo lepo v na&ih brtdah
Tatjana Tanja Medvešek Respect
Milan Žibert Tudi ti greš tam kjer smo vsi ki zelo uživamo v
prostosti in neobremenjenosti .pa uro vrzi stran ker vsem nam ni ura
več gospodar. lp Milan bivši tvnm
Jože Roštohar Goran srečno v mojem klubu
Davor A Lipej kaj pa vpis na fakulteto III.?? nč zabušavat, pa
potepat naokoli, pa vzbujat faušijo...
Manca Fojkar Gubina Zasluženo!
Gabrijel Plasajec Goran srečno pot kamo koli te bo zanesla tvoja
Nova pot lp
Zvone Košmerl ...vse dobro na vseh tvojih poteh...
Neva Macarol Goran, pozdravljen na fb. Poznati tebe je res
poseben privilegij.Čestitke in uživaj v lepotah življenja tudi zdaj,
ko boš v penziji... Srečno.
Lea Babič Želim veliko užitkov v novem obdobju. Pogrešali bomo
vaše prispevke na TV .
Damjana Mlakar Dobrodošel v naš klub, kjer je tudi lepo. Bodi
sedaj ti gospodar času
Dušan Blatnik PSN. LPTNBSSP. ZPBDBN.
Peter Zuraj Mi penzionisti smo moč, a na žalost, je nihče ne
vidi... Nekoč jim bomo že pokazali...
Monika Mavsar vse lepo Goran
Andrej Sever Lep dokaz da to drži: Daleko od boga daleko od srca
".Uživaj v pokoju in pridi v Belo krajino.
Gorazd Kavčič Čestitke, Goran!! Srečen zakon še posebej od
prvega dne penzije naprej…se čujemo kej..
Nata Hrabar Bravo
Manca Fojkar Gubina Bravo
Tatjana Tanja Medvešek Bravo
Marjeta Visočnik
Breda Krajnc Sva gledala. Lep prispevek.
Konrad-Rady Hohler A so dali kakšen deci za probat?
Jože Roštohar Goran srečno v mojem klubu
Amina Mehanović Te bomo pogrešali, zelo! Bo pa zdaj več časa
zate, za tvoje ljubljene in številne hobije! Ti želimo iz srca, da
tvoj čas preživljaš v zdravju in radosti na polno!
Robert Rimc Srečno… pa da bi jo dobil čim večkrat
Janez Kranjc Dobrodošel v Društvu! Zdaj, ko bo še več časa za
"drevo", te enkrat pokličem...
Jože Kozlevčar Pazite kaj si želite, želje se vam lahko
uresničijo. Želel si šampanjec za slovo in ga dobil, malo drugače.
Dušan Bojanovič Ojla. Si se že odločil, kje in kdaj bomo zalili
tvojo prvo penzijo? Seveda v Avtodomu! Pa čimveč penzij prejmi!!??
Mojca Marot Goran
Rovan kaj jaz zdaj tule
berem? V penzijo? A se to sploh da? Saj ne moreš izklopit tega
nikoli..........A kakorkoli, če je res, je zaslužena in želim ti
predvsem veliko miru in zdravja
Stojan Jazbec Bo več časa za druge stvari.
Vinko Papež Uživaj v zasluženi upokojitvi.
Drago Bulc Goran, kje se potepaš?
Vlasta Zupanc
Mojca Golob
Tone King Goran, lep pozdrav in uživaj. Lepše ti še ni bilo, ni
hudih urnikov, jeznih ljudi, nadutih šefov in še česa. Zdaj boš o
svojem delu, konjičkih in toku življenja odločal sam. Srečno.
Marjan Čeh-Bajsi Sorodnik petka!
Jože Roštohar Goran kar uživajta
Neda Busar Uživaj, dovolj je bilo, kajne?
Vlasta Zupanc Sedaj....naj se prične relax.... ampak aktiven!
Komentarji na
FB Gregor Naglav
Srdjan Zivulovic Čestitke vsem
Darko Raušl A gre Rovan že v penzijo?
Slavko Bobovnik Pa kako bom zdaj jaz prišel do onih 10 l cvička,
ki mi jih Goran dolguje deset let+. Dobro
delajte.
Gregor Naglav Slavko
Bobovnik minister za zdravje
opozarja...
Rudi Bregar Gregor
Naglav Ne glede na ministra,
obljuba je le obljuba.
Matej Vončina Zadn cajt, ma Mercator v Krškem boljše štručke.
Sabina Brečko Guček Čestitke vsem!
Darko Raušl Zdej bota pa lhk iz mestne občine poročala!
Nataša Jerman Rajh Vladimir
Jakopič Čak mal. kako Jan Novak ??????
Sasha Kisuc Vladimir
Jakopič Novak je sam šef
Gregor Naglav Vladimir
Jakopič Goran Rovan še nima
fejsbuka, ga bo zdej aktiviru u penzioni, prau Nmest
n murje boš zdej u Kršk huodu
Gregor Naglav Simon
Tanšek veš kuk s bom šele zdej svetu
Roman Kukovič Bota lahk štrom švercala ku bota pr kurit
Gregor Naglav Roman
Kukovič tu te strese, boma raj une izrabljene palce z
kurjavo
Miro Stebe Kmal bosta imperij razširla še na "moj" konc!
Gregor Naglav Miro
Stebe Trboule do Tokija
Aleš Malerič … dober, da vem: če bo gost Odmevov v širšem rajonu
Krškega na vklopu, vklop dela Gregor
Naglav
Mojca Špitalar bilo kuda, Gregor svuda
Gabi Milosic Goran srečno na upokojenski poti
Nataša Rijavec Bartha Srečno Goran in Saša, vsakemu na začetku
njegove poti!
Viber:
Suzana Simič Oooooo,eeeeejhhj, lej vsaka stvar se enkrat
konča. In sem vesela, da sem ujela zadnji Goranov prispevek. Ja saj
sem vedela, da gre v penzijo ampak. Neko strašno domotožje mi je s
tem storil. Upam pa, da si bo zdaj le vzel toliko, da prideta skupaj
na kak kozarček. Lepo vaju pozdravljam. Ojoj, ne nardita konec tudi
pri bolj oddaljeni zlahti. Vajina Suzi🙊🙊🙊🎼🎵🎼🎙🎵🎶🎶
Boža Rožman Bravo Goran.Danes sva se razveselila, ko sva te
zopet slišala, pa čeprav na radiu vala 202.Prepričana sva, da si za
svoje Posavje ravno ti tisti zaslužen, ki si ga nam Slovencem znal
prikazat v vsej lepoti. Brez prijateljstva, ki se je spletlo med
nami, midva najbrž ne bi nikoli tolikokrat obiskala Posavja in
okolice, kajti vedno se potrudiš nam predstavit tudi zanimive ljudi
iz krajev od tam. Tudi mi na Krasu bi potrebovali svojega Gorana
Rovana da bi predstavil Kras drugače kot ga poznate, saj nimamo samo
pršuta in terana. Sem pa prepričana, da boš sedaj obrnil nov list v
tvoji knjigi in da vama z Damjano ne bo dolgčas. Bodita zdrava in se
že veseliva srečanja z vama. Lp b&m
Odgovorili na poslovilni mail Goran
Rovan
Goran pozdravljeni. Najprej iskreno opravičilo za pozni
odgovor. Rada bi se vam zahvalila za prijetno sodelovanje. Verjamem,
da se bova na kakšnem dogodku zagotovo še srečala. Na vaši nadaljnji
življenjski poti vam želim, da vas spremlja predvsem zdravje. Naj se
vaš novi prosti čas spremeni v zanimive dogodivščine in lepa
doživetja. Če se boste v teh decembrskih dneh kaj mudili v Sevnici,
vas tudi v imenu župana vljudno vabim na obisk in klepet ob kavi v
kabinet. Prosim, sporočite. Prijazen pozdrav, Neža
Goran pozdravljen, hvala tudi tebi za številne reportaže,
prispevke in objave tekom razvoja naše kleti. Vedno je bilo lepo
sodelovati ob profesionalni ekipi. Kolegici Saši želimo obilje
pozitivne energije in dobrega sodelovanja s Posavci. Goran tebi pa
vse najlepše na novih poteh! Vsekakor ostajamo v stiku. Dobrodošel,
kot vedno v Klet Krško. Lep pozdrav. Katarina
Pozdravljen in hvala za obvestilo in prijetno, lepo ter korektno
sodelovanje. Vedno dobrodošel v Kostanjevci na Krki in vse dobro za
naprej, Marjana
Pozdravljen Goran, čestitke za prehojeno pot in hvala za korektno
dolgoletno sodelovanje. Verjamem, da se bova še srečala; saj boš
verjetno le prestavil fotoaparat z ene rame na drugo. Vse dobro v
novem življenjskem obdobju ti želim. Saši Kisovec pa želim obilo
dobrih poročanj tudi iz naših koncev ter ponovno vabilo na
»spoznavni« obisk elektrarne. Ida
Hvala, dragi Goran. Tudi jaz tebi želim vse dobro. Zdravja!
Opravil si veliko delo.❤️ Alenka
Pozdravljen in vso srečo na novi poti. Upam, da še kaj
sodelujemo. Ne pozabi: Penzija je tisto obdobje v življenju, ki ga
nihče ne preživi, zato uživaj čisto vsak trenutek. Lep dan še
naprej, Marjana
Sem razmišljal, ali bi ali ne bi, pa je pač v življenju
tako, da obstajajo osebe, ki si zaslužijo tako objavo, čeprav si je
(verjetno 😊)
ravno ne bi želeli. Hvala za vse! Če ne prej, se oglasim po kak
potovalni potopisni nasvet, park4night je polna tvojih fotk 👍 Blaž
Živjo! Iskrene čestitke ob pridobitvi novega statusa! Ni
vsakemu dano doživet upokojitev, zato ponosno in s hvaležnostjo
sprejmi nove izzive, ki so z novim življenjskim obdobjem povezani.
Verjameva, da boš še naprej aktiven na različnih področjih, da boš
poskrbel za zdravje in duši ljube aktivnosti. Srečno, Goran! Suzana
in Igor
Zdravo Goran pravkar smo poslušali tvoj intervju, res si
legenda, tako kot si rekel vsepovsod imaš prijatelje znance kjer
koli smo boli skupaj po sloveni vsepovsod so ti vrata odprta, lepo.
Uživaj 👍lp Andrej
Velika prelomnica v življenju. Naj ti prinese samo dobro.
Upam, da se kmalu vidimo. Lp! Simona
Bravo. Upam da bomo zdej več žurali. lpB&M🍺🍷🍺🍷
Goran hvala. Tudi tebi želim veselo martinovanje. Zelo dobro
se ti je izšlo, da si točno na Martinovo naredil zadnji prispevek v
poklicni karieri. Kaj si to izračunal ali je ratalo kar samo od sebe
? Zdrave in vesele dni do upokojitve in v penziji ti želim.
Neskončno uživaj v vsem kar si ustvaril. Seveda ostanemo še naprej
skupaj in gremo naprej. Jaz sem zadnjič v eni zahvali napisala, da
je resnično bogat samo tisti človek, ki ima prijatelje. In to drži.
Lp Neva
Dobrodošel v našem klubu bodoči penzič Miran
Čestitava, in želiva ti vsaj 400 penzij. 🥂🏖️🍷 Mirko
in Petra
Dobrodošel v klub! Želiva ti obilo lepih in brezskrbnih
dni! Dušan in Orijana
Dragi Goran, včeraj sva te kar dvakrat gledala na tvoji
zadnji predstavitvi. Lepo si zaključil svojo profesionalno
odisejado. Zdaj pa novim dogodivščinam naproti. Veselo Martinovanje
in na zdravljenje! 😄 Mi3
Čestitam oddelal si svoje in to zelo uspešno. Hvala Goran. Darja
& Luciano
Opis slik:
1. Po snemanjhu zadnjega prispevka za TVS s snemalcem
Milošom Šantkom, 11.11.2022
2. Med iintervjujem v živo za Val 202, 16.11.2002
3. S Tino Šoln novinarko Vala 202 po javljanju
4. Z zaključeno delavsko knjiživco pred RTV Slovenija v Ljubljani
14.11.2022
5. Primopredaja dopisništva Saši in Gregorju v Krškem 18.11,2022
STRAN JE ŠE V IZDELAVI!!!
na vrh strani |