PIONIR
ZGRADILI SMO
PRVI ZASEBNI HOTEL NA POLJSKEM
Pred dvema letoma so na Poljskem začeli
vračati hotele nekdanjim lastnikom, ob tem pa se je sprostila tudi
zasebna iniciativa. Tako sta se zakonca Boguslawa in Marian Demel,
oba pravnika po poklicu, odločila da zgradita svoj hotel v Krakovu.
Oglasila sta se pri predstavniku mešane družbe Wawel-Imos in kaj
kmalu so se dogovorili, vse skupaj pa lani ob otvoritvi hotela Piast
v tem mestu tudi podpisali. Ljubljanski Imos kot ustanovitelj te
družbe je seveda gradnjo zaupal Pionirju, saj je to že peti
turistični objekt, ki smo ga zgradili skupaj in s tem po številu
celo prehiteli avstrijske gradbince. Spomnimo se, da eno začeli v
Zakopanih s hotelom Kasprovy, nadaljevali v Varšavi s hotelom Vera
in se potem udomačili v Krakovu, kjer smo najprej adaptirali Grand
hotel v samem centru, zgradili hotel Piast, zdaj pa še prvi zasebni
hotel na Poljskem po vojni - hotel Demel. Ta se ponaša s tremi
zvezdicami, zgrajen pa je bil prej kot v osmih mesecih, Na
gradbišču, ki ga je uspešno vodil Aleksander Belavič, je bilo
povprečno zaposlenih 4o delavcev, materiali vgrajeni vanj pa so
delno poljski, delno slovenski, vsa notranja oprema pa je bila
izdelana v Sloveniji, oziroma so jo izdelali na samem objektu naši
slovenski kooperanti. Zasluge za to ima predvsem naša arhitektka
Jelica Kupec iz Projektivnega biroja, ki je uspešno sodelovala s
Poljakom Ryszardom Frankowiczem.
Hotel ima 58 sob in 4 apartmaje, skupno pa 160
ležišč, meri pa več kot 3400 kvadratnih metrov. V njem je še
turistična agencija, ki jo vodita zakonca Demel, manjša trgovina, v
kratkem bodo odprli še banko in menjalnico seveda pa ne manjka
gostinskih prostorov - aperitiv bar, gril bar in pivnica, je pa v
njem še manjša sejna soba ter prostori za rekreacijo s savno,
masažo, manjšim bazenom, solarijem in trim kabinetom, da pralnice in
ostalih tehničnih prostorov niti ne omenjamo.
Gradnja vsega tega, šlo je namreč po sistemu
ključ v roke, je stala 8,3 mio DEM in po besedah Jelice Kupec so s
tem denarjem naredili resnično veliko. Četrtino denarja za gradnjo
sta prispevala zakonce Demel, preostalo pa je prispevala Ljubljanska
banka s kreditom, ki bo odplačan v osmih letih. Zakonca Demel ob
otvoritvi seveda nista moglla skrivati veselja ob dokončanju del,
čeprav se je s tem zanju začela trnova pot, da svoj hotel
uveljavita. Kot pravita je ta do konca septembra že zaseden in to z
gosti iz Avstrije, Nemčije, Francije in ZDA. Za ilustracijo pa
povejmo, da stane prenočitev z zajtrkom za dve osebi okoli 100 DEM.
V hotelu je samo 35 zaposlenih, kar seveda po svoje govori o tem, da
gre res za zasebni hotel, saj bi sicer v takšnem hotelu v družbeni
lasti delalo kar 150 ljudi.
Na vrh strani
OB ODHODU
V času, ko
bodo te vrstice pred bralci glasila Pionir, bo njihov pisec že v JLA
na odsluženju vojaškega roka in bo pero zamenjal s puško. Ko te
vrstice nastajajo, „uživam" še zadnje dneve med sodelavci v Pionirju
ter delam obračun.
Eno letu je že
minilo, odkar sem sklenil delovno razmerje. Moram priznati, kar
hitro. Spoznal sem marsikaj prijetnega in neprijetnega. Skratka,
spoznal sem prakso, saj sem prej vedel le za teorijo oziroma
izkušnje drugih. Priznati moram, da nisem preveč razočaran, kajti
prod nastopom dela sem se temeljito pripravil. Izplačalo se je. Pa
kaj bi o tem razpravljal in razglabljal.
Ko pišem zadnje
vrstice, se nehote oziram nazaj. Celo leto sem se trudil okoli
obveščanja, pisal, pozival, hvalil in včasih celo koga pograjal.
Zavedam se, da vse, kar sem napravil, ni tisto, kar sem želel.
Glasilo je se vedno suhoparno, ni celovita informacija o delu in
življenju Pionirja. Pa tudi v poplavi vesti, ki sem jih oblikoval,
je še vedno premalo čutiti delavca, tistega ki dela in ustvarja.
Vzrokov za to
je verjetno več. Eden je prav gotovo tudi v meni. V tem času si
namreč nisem znal poiskati poti do „baze". V želji posredovati
najpomembnejše informacije, sem se zatekal zgolj k vodilnemu kadru,
premalo pa sem se oziral na mnenje ustvarjalcev dohodka.
Na tej enoletni
poti me je spremljalo veliko neprijetnosti, mnogokrat pa sem bil
tudi prijetno presenečen. Nikakor nisem zadovoljen z odnosom, ki
ga imajo nekateri, predvsem vodilni in odgovorni delavci do
obveščanja. Ta odnos je preveč ignorantski in niti najmanj ne sodi v
čas zaostrenih pogojev gospodarjenja. Skratka, veliko je stvari, ki
se k delajo po starem. Vsi se z besedami zavedamo težavnosti
položaja, v dejanjih pa smo se daleč zadaj.
Tudi z delom
uredniškega odbora ne smem biti zadovoIjen. Člani so se neredno
udeleževali sej, pa še takrat, ko so prišli, so bili nepripravljeni,
brez prispevkov. Svoje obveznosti so prenašali na druge, zanašali
so se drug na drugega. Nobene pobude, oziroma le redke so prišle iz
njihovih vrst.
Ob tem se
nehote sprašujem, ali je glasilo Pionir res glasilo nekaterih
ljudi. Kajti vse prevečkrat se je dogajalo, da sem skoraj vse
prispevke pripravil sam. Na žalost.
In čemu tak
odnos? Odgovora ne vem. Morda je vzrok delno tudi v moji
prisotnosti.
Tolažim se s
tem in upam, da bo v letu moje odsotnosti drugače in da bo po moji
vrnitvi delo bistveno lažje. Z mislijo in željo, da se bo to
uresničilo, vse bralce glasila pozdravljam in se poslavljam. Čez
leto pa spet na svidenje.
GORAN ROVAN
Pionir, 12.
januar 1983
Na vrh strani
STRAN V IZDELAVI!!!
Na vrh strani |