GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran.rovan@gmail.com
gsm 041 327 848

KOLUMNA V POSAVSKEM OBZORNIKU

   Piše: Goran Rovan

ODIRANJE DO KOSTI

V zadnjem času je v javnosti slišati vse več zgodb, kako novodobni podjetniki izkoriščajo lahkoverne državljane in jim za oderuške obresti poberejo vse njihovo imetje. Najbolj razvpit je primer Orion, ob tem pa je še vrsta drugih, ki govorijo o tem, kaj si v naši državi v tranziciji iz socializma v novodobni kapitalizem lahko nekateri privoščijo. Seveda je to mogoče, saj je zakonodaja nedorečena, pisana na kožo nekaterim, ki znajo luknje v zakonih spretno izkoristiti. Najsi je to bilo pri privatizaciji nekdanjega družbenega premoženja, pri ustvarjanju bajnih zaslužkov na borzah, pa tudi s kanaliziranjem državnega denarja v privatna podjetja in zasebne račune. Seveda je takšno početje vredno vsega obsojanja, prav tako sistem in vladajoče elita, ki ga omogočata. Ob tem pa je teh ugodnosti ta elita tako ali drugače tudi sama deležna. Posredno ali neposredno preko prijateljev, sorodnikov, strank, podjetij doma in v tujini.
Ob tem pa ne gre zgolj za nekatere posameznike. Tudi državna podjetja in nekatere ustanove se tako obnašajo. Seveda teh nihče ne omenja preveč naglas, čeprav so si samo velike slovenske banke na račun zamud pri plačilu kreditov nabrale že veliko premoženja, ki so ga upniki zastavili pri banki, ko drugih jamstev več niso imeli, ali pa jim banka pač ni mogla pobrati drugega kot njihovo osebno premoženje. Zaradi zadolženosti, ki pa je bila ponavadi posledica finančne nediscipline in dejstva, daje država za svojo blagajno zelo dobro poskrbela - davke in druge dajatve pobira v naprej, ne glede ali bodo izstavljeni računi kdaj plačani, Ob tem kreditojemalci seveda teh okoliščin niso mogli predvideti. Da bi zadovoljili državo in njene zahteve, so najemali druge - še dražje kredite, si sposojali denar pri raznih Orionih, zastavljali premoženje, vlagali v nekakšne kvazi sklade in pri tem seveda zabredli v še večje težave, ki so marsikoga stale zdravja, duševnih in telesnih muk, marsikoga pa tudi življenja, ki si ga je vzel kar sam, misleč, da njegovim bližnjim ne bo treba več vračati njegovih dolgov. Seveda se je pri tem grdo uštel. In takšnih primerov v Posavju ni malo, čeprav se o njih ne govori na veliko in glasno.
Seveda so si ob neplačevanju in zamudah banke zaračunavale zamudne obresti, pa sodne in vse druge mogoče stroške, tako da se je kredit v vrednosti enega milijona tolarjev lahko kmalu povzpel na več milijonov obresti, ki jih nihče, pa če proda vse svoje premoženje in še sto let dela, ne more poplačati. Ni teorije, razen če ne zadene na loteriji ali se loti kakšne bolj dobičkonosne dejavnosti - šverca ilegalcev, preprodaje mamil in podobnih nezakonitih dejanj. O tem, da gre pri tem za oderuške obresti in nečloveško izterjavo do zadnje drobtinice premoženja, pa mediji seveda molčijo. O njih govori le ulica in nekateri posamezniki, ki so se ujeli v to past.
Seveda se tudi naša davčna uprava obnaša podobno. Vsaka ure zamude pri plačilu pomeni zamudne obresti, blokado žiro računa in potem, ko se zadeve zapletejo privede vse do zaplembe premoženja, plačila visokih kazni za prekrške in podobno. Ob tem so zamudne obresti seveda vsaj tako oderuške kot pri nekaterih zasebnih posojilodajalcih. Davkarija seveda marsikdaj tudi neupravičeno pobere davke in akontacije, čeprav do njih ni upravičena. Njihovo pravilo je - plačaj, potem pa se pritožuj in dokazuj, da se ti godi krivica. Seveda na svoje stroške, v svojo škodo, kar pomeni najemanje dragih odvetnikov, dolgotrajne sodne postopke in negotov izid, saj država ni enakovreden partner, tudi ko se izkaže, da je ravnala nezakonito. In spet se začaran krog začne. Seveda pomeni to za navadne smrtnike umiranje na obroke, za marsikoga takojšen propad, tako finančni kot eksistenčni, da psihičnih in zdravstvenih posledic niti ne omenjam. Pa toliko imamo povedati o sociali, pravičnosti, enakopravnosti...

Posavski obzornik, junij 2004

Na vrh strani
 

FOTOGRAFIJA - Ljubezen moja

 Zadnje čase vse bolj opažam, da se začenjam zavedati poti, ki sem jo prehodil. Verjetno so temu kriva tudi leta, saj se približujem prelomnici, ki jo ponavadi označimo z imenom Abraham. Seveda se mi zato vse stvari, ki se jih spominjam, zdijo še toliko bolj pomembne. Zavedam se, da bodo šle kmalu v pozabo, hkrati pa tudi, da bi moral še kaj narediti, da bom za sabo pustil vsaj kakšno vidnejšo sled.
Novinarsko delo, ki ga opravljam predstavlja pečat časa. Je zabeležka dogajanja, katere vrednost znajo ceniti le tisti, ki iščejo vire o nekem obdobju, človeku, dogajanju…
V življenju sem ob tem počel še marsikaj, zagotovo pa je fotografija tista, ki me spremlja že od mladih nog in me je posredno tudi zapeljala v medijske vode. S fotografijo sem se srečal že v osnovni šoli, ko mi je oče iz Rusije prinesel majhen aparat Čajko, katerega posebnost je bila, da si lahko nanj poslikal namesto običajnih 36, še enkrat toliko fotografij. Kmalu sem si kupil še povečevalnik in v kopalnici začel izdelovati svoje prve črnobele fotografije. Potem sem nabavil še Praktico, najcenejši model L, ki ni premogel svetlomera, kaj šele kaj drugega. Kljub temu sem z njo izdelal zelo dobre fotografije. Seveda je šla tehnika naprej, moje želje pa tudi. Počasi sem z izdelavo fotografij tudi kaj zaslužil, zato sem si ob študiju kupil svojega prvega Canona AE1, za njim pa kmalu še boljšega A1, ki je bil uporaben tudi za profesionalno uporabo. Oba sta ob dodatnih objektivih in opremi zdržala do danes.
Žal pa sem imel potem, ko sem se zaposlil na televiziji vse manj časa, pa tudi denarja za ta hobi. Fotoaparat sem uporabljal zgolj za arhiviranje družinskih dogodkov, dopustov, pa teniških srečanj in motokros dirk. Nič pa za odkrivanje novih motivov, za iskanje novih obrazov, detaljev, zanimivih struktur, nenavadnih dogodkov…. Za to v tem hitrem tempu preprosto nisem našel več časa.
Zdaj se je v meni ponovno prebudila fotografska strast. Ponovno si želim s fotoaparatom krožiti po svetu, beležiti tiste tisočinke sekunde, prijazne poglede, lepe prizore, pa tudi manj svetle strani vsakdanjika ali poskrbeti zgolj za slikovno dokumentacijo. Zato sem se odločil, da kupim digitalni foto aparat. Za ta nakup sem se odločal že več let, saj nisem bil zadovoljen s tistim, kar so ponujali proizvajalci. Dobri fotoaparati so stali celo premoženje, cenejši – pa še vedno precej dragi - so ponujali premalo, tako pri hitrosti, ki meni pomeni največ, kot pri kvaliteti. Zdaj so se stvari spremenile, tako da sem pripravljen seči v žep in si privoščiti digitalca, čeprav se tudi zavedam, da bo jutri prišel novejši, boljši in cenejši.
Današnja fotografija pa ni več takšna kot takrat, ko sem se z njo srečal prvič. Seveda osnovne zakonitosti še vedno veljajo. Še vedno je potrebno poiskati motiv, narediti izrez, izostriti, izbrati zaslonko in čas ter pritisniti na sprožilec, lahko to sicer prepustiš avtomatiki, a je še vedno precej dela in ustvarjalnosti prepuščeno fotografu. Kljub temu pa prijeten občutek ob dobrem posnetku ostaja. Še več, tega se lahko veseliš že takoj, ko si sliko shranil v spominski medij, saj si jo lahko ogledaš, popraviš, ponovno poslikaš, še več možnosti pa te seveda čaka potem po prenosu v računalnik, ki je že povsem nadomestil nekdanje temnice in foto laboratorije.
Tu so možnosti neskončne. Tako lahko v nekaj sekundah preko interneta pošiljaš slike po vsem svetu, si lahko na računalniku ali na svetovnem spletu urediš svoj foto album, ga zapečeš na cd, pripraviš razstavo... Seveda lahko fotografije dodatno obdeluješ, delaš fotomontaže, brišeš moteče dele, dodajaš barve, ostrino….
Skratka možnosti so neomejene. Zato se ponovno vračam k fotografiji, k svoji prvi veliki ljubezni. In kot pravi pregovor, prve ne pozabiš nikoli. Pa še res je!

Posavski obzornik, april 2004

Na vrh strani
 

MEDIJSKA SCENA

 Z nostalgijo se še spominjam časov, ko sem kot študent in še prej dopisoval v nekatere slovenske medije. Vseh skupaj je bilo toliko, da so z naslovi vred prišli na eno tipkano stran. Seveda sem sam pisal občasno le za Dolenjski list, Delo, Ljubljanski dnevnik, Delavsko enotnost, Prosvetni delavec, fotografije pa pošiljal v revijo Otrok in družina, kdaj pa kdaj pa tudi v Anteno.
Danes je spisek tiskanih medijev tako velik, da bi zanj potreboval veliko več prostora. Seveda pa tiskanih in elektronskih medijev ne bi znal več našteti. Jih je namreč preveč. Vse več je dnevnikov, tednikov, štirinajstdnevnikov, mesečnikov, pa različnih avtohtonih in poslovenjenih revij, publikacij društev, zvez, strank…, da številnih radijskih in televizijskih postaj niti ne omenjam. Med novimi mediji seveda ne morem mimo interneta, pa tudi novic preko wapa, sms-a in še kakšne bi lahko našteli.
Danes nas mediji bombardirajo z vseh strani. Kljub njihovi velikemu številu pa imam občutek, da smo vsi skupaj še premalo informirani. Podlegli smo pritisku tim. »rumenega tiska«, zanimajo nas kriminal in ostale afere, obrekovanja in ponavadi osladne in izmišljene zgodbe o estradnikih in drugih medijsko zanimivih ljudeh. Pa še to, kar mediji zabeležijo, večina nas le površno posluša, prebere in pogleda. Imamo pač druge probleme. Vse hitrejši življenjski tempo pa nam ne dopušča, da bi se z zadevami temeljiteje seznanili.
Ob tem se na slovenski medijski sceni marsikaj dogaja. Tako prihaja k nam tuj kapital, prihaja do koncentracije lastništva medijev, tudi takšnega v nasprotju z veljavno zakonodajo, seveda vse s ciljem povečati kapitalsko in medijsko moč. Ker je Slovenija majhna, se bojim, da dolgoročno od vsega tega mnogi ne bodo imeli pravega »finančnega« učinka, političnega in še kakšnega pa se seveda ne da izmeriti.
Ob vsem tem pa je žalostno, da v borbi po vse večjih zaslužkih – lastnikov in delničarjev seveda, postaja novinarski poklic vse manj cenjen, vse manj plačan. Postaja tudi vse bolj feminiziran. Upam si trditi, da je tudi vse manj dobrih novinarjev. Pa tu ne mislim zgolj na raziskovalne novinarje – o teh raje ne bi izgubljal besed, ker se bojim, da so le redki pravi, drugi pač služijo drugim interesom. Vse manj je pravih reportaž, takšnih, ki smo jih včasih prebirali z odprtimi očmi, vse manj dobrih intervjujev, zanimivih zgodb. Morda smo z vsem tem že preveč zasičeni in ne znamo ničesar več prav ceniti, ali pa se dobri novinarski »izdelki« izgubijo v množici medijev, za katere imamo vse manj časa.
Pestro medijsko dogajanje seveda ni zaobšlo Posavja. Tako imamo zdaj tri radijske postaje, dva časopisa in eno televizijo. O dogajanju v Posavju poročajo tudi regionalni in nacionalni mediji. Kot kaže se bo medijska scena tudi v tem delu Slovenije še bolj spremenila. Govori se še o eni televiziji, novem občinskem glasilu, verjetno pa spisek želja s tem še ni končan – možno je še marsikaj.
Morda imajo bralci, ki dobivajo vse več tiskanih medijev brezplačno v svoje domove, od tega celo koristi, ni jim namreč potrebno le teh naročati ali kupovati v kioskih. Tudi za lokalne tv in radijske programe jim ni potrebno nič prispevati. Zato od njih ne moremo več pričakovati, da nas objektivno obveščajo, kot smo včasih radi poudarjali.
Ob vsem tem medijskemu obleganju pa se kot kaže le nekateri zavedajo, kakšno moč imajo lahko mediji. Ponavadi so to le politiki, pa še ti tik pred volitvami, ko skušajo v javnosti prikazati svojo podobo v čim lepši luči, ko želijo, da bi njihovo obličje videlo čim več volivcev.
In ti delujejo le znotraj svojega volilnega okraja. Zato še vedno nimamo regionalnega posavskega radia, televizije, kaj šele časopisa! Pa to sploh kdo pogreša?

Posavski obzornik, marec 2004

Na vrh strani
 

DRŽAVNI URADNIKI

 Vse kaže, da bo Posavje le postala ena izmed štirinajstih slovenskih regij. Seveda če je verjeti politikom, ki so zdaj na oblasti, ki si tudi na ta način kupujejo priljubljenost pri volivcih. Bolj gre verjeti, da se ti ne upajo oporekati volji državljanov, ki pač nasprotujejo vsakršni centralizaciji, še posebej pa tisti, ki jo je že skušala po ovinkih izpeljati vladajoča koalicija.
V prizadevanjih po bodoči regiji so tudi posavski občinski veljaki skušali še pred tem pripeljati v »Pokrajino v ustanavljanju«, čim več državnih in drugih paradržavnih institucij. Seveda v dobri veri, da se nam bo država tako bolj približala, da bomo z njo lažje komunicirali in na ta način našli tudi zaposlitev za vsaj nekatere svoje občane. Tu ne bi posebej omenjal, kako složno je do tega prihajalo, kako se je spet izkazovala občinska zaplankanost in omejenost. Verjamem pa, da so imeli vsi dobre namene in da so delali za dobro vseh nas.
Tako so nekateri res prišli do službe in na ta način, nekateri so to bili že prej, postali državni uslužbenci. Njihov delodajalec je postala država, edino merilo pri njihovem delu pa strogo izvrševanje zakonov in predpisov, da birokratske miselnosti, ki so jo zelo hitro osvojili, niti ne omenjam. In tisti, za katere smo verjeli, da bodo delali v dobro Posavja, so se tako zelo hitro postavili na drugo stran. Postali so državni uradniki, ki pridno skrbijo za polnjenje državne blagajne, za to, da čim več denarja odide iz Posavja in da se čim manj denarja vrne nazaj.
Tako so ti »uradniki« večkrat delovali v škodo svojih sodržavljanov. Seveda zato, da bi pokazali svojo »večvrednost«, svojo birokratsko nedotakljivost in nezmotljivost, aroganco in sploh odnos do okolja, na katerega so zelo hitro pozabili.
Pa tu nimam v mislih zgolj represivne organe, kot so inšpektorji, policija in podobni, ki pač morajo skrbeti za zakonitost, za pravno državo in spoštovanje predpisov (ti naj bi bili po vsej državi enaki), ampak tudi na razne ponavadi dobro plačane službe v organizacijah, ki se napajajo iz proračuna, ki jih ustanavlja država. To so različni skladi, zbornice, zavodi in podobne institucije, za katere ustanovitev smo se sami zavzemali, zdaj nam pa tudi ti grenijo vsakodnevno življenje in delo namesto obratno, da bi nam to olajšali.
Omenil bi še Rudnik Senovo, kjer zgolj izvršujejo vladna navodila, kot pravijo, in bolj kot za zapiranje rudnika skrbijo za svoja delovna mesta, kjer so oškodovanci morali rudarske odškodnine izterjati po sodni poti, kjer kraj od vsega tega, čeprav je veliko pričakoval, ni dobil skoraj ničesar. Seveda bo direktor našel sto in en razlog, zakaj je temu tako, da so mu vseskozi metali polena pod noge in da so mu vzeli vsakršne pristojnosti, da dela kako drugače, kot je bilo zapisano v programu zapiranja, ki ga je sprejela vlada. Dejstvo pa je, da je bilo v Zagorju in Kanižarici bistveno drugače, da so se tam odprla številna nova delovna mesta, da se je pomagalo številnim podjetnikom, ki so pripeljali stroje, znanje ter tako zagotovili bodoči razvoj. Na Senovem tega ne bi mogli trditi.
Tudi v drugih državnih službah, pri tem Posavje seveda ni nobena izjema, prevladuje stroga birokratska miselnost, pozablja se na ljudi, na tiste, ki ustvarjajo. Zato številni obupujejo, zapirajo podjetja, selijo njihove sedeže v državno prestolnico ali celo v tujino, kjer imajo več časa za delo in manj za dokazovanje, da delajo po predpisih, za katere vseskozi ugotavljamo da so neživljenjski in da niso razvojno ampak represivno naravnani.
Seveda so med »državnimi uradniki« tudi svetle izjeme. Resda jih ni veliko ali pa zanje ni slišati, saj bi zaradi tega lahko zelo hitro izgubili službe. Na žalost!

Posavski obzornik, februar 2004

Na vrh strani
 

ESTRADA

 Posavje je (in zaenkrat kaže, da bo tudi v bodoče) ena manjših regij v Sloveniji. Kljub temu se lahko pohvalimo, da v primerjavi z ekonomskimi in drugimi statističnimi kazalci, kjer se držimo bolj pri dnu, izstopamo na področjih, ki jih vsaj zaenkrat ne beleži nobena uradna institucija. Da ne bom preveč ovinkaril, gre za estrado in vse kar s tem pojmom pojmujemo pri nas. Ker je ta pojem sila raztegljiv, bom tokrat izpustil režiserje, dramske in filmske ustvarjalce, TV voditelje in druge in se zato posvetil zgolj glasbenikom.
Posavski glasbeniki že vrsto let krojijo slovensko glasbeno sceno. Moj spomin seže leta nazaj, ko so v Posavju in tudi širše kraljevale Plave ptice, Plavih pet, pa Kelti, Mobilis & Mobili, Step, Orioni in še vrsta drugih pop skupin, ki so vetrili po posavskih plesiščih. V to obdobje sodita tudi Melita in Meri Avsenak, verjetno tudi Meta Malus in Simona Vodopivc….Kasneje so se pojavili še Miss Dior, Kukmak, Lopatič family band in Pred remontom, ki so celo nastopili v finalu Pop delavnice ljubljanske TV 1986.
Tudi rockovska scena je bila zelo razgibana. Naj omenim le nekatere skupine: Nuclear 003, Britanic, Razpotje, Daltoni, Prezgodaj osiveli, Peklenski stolp, Hudičevo seme, Imagine, Jocker, Felix K, Rio band, Charli, Orkan, Mister free, John's apartment,... Seveda ne moremo mimo pečata, ki ga je bolj kot v Posavju pustila širom po Sloveniji in tudi izven njenih meja skupina Polska malca. Začeli so kot hard core-punk skupina, kasneje pa se preusmerili v urbani rock, izdali svojo long plejko, kaseto in bili na več kompilacijskih, izdali še album v Nemčiji, nastopili na Novem rocku 87 in festival YURM 88, imeli turnejo po več evropskih državah in nastopili celo na festivalu Independence days v Berlinu (1992), kasneje leta 1994 in 95 pa na Urban festivalu v Skopju. Priznani so bili tudi Gast'r'bajtr's, katerih delo so nadaljevali Demolition group, izdali več cd-jev – tudi v tujini, nastopali po svetu, se poizkusili v filmu in drugih projektih, med drugim na štirih predstavah Matjaža Pograjca v Slovenskem mladinskem gledališču. Tu so še novejše skupine, nekatere že ne delujejo več: Holder, Tunke, Nova 3, S.F.U., Shyam, Leeloojamais, Spiritual Pyrotehnics, Ena A, Toni Horžen band, Zverina Band, A je to, DNK, Fortaste, Bottom of socciety, Blasted mind,... Uspešna in cenjena je bila tudi številčna skupina KUT Gas, ki jo je vodil Rudi Strnad, ki še danes nastopa kot Rudolf Gas. Med solisti (uveljavile so se predvsem predstavnice ženskega spola) je potrebno omeniti Mirana Rudana, Petra Dirnbeka, Stanko Macur, Majdo Arh, Rebeko Dremelj in seveda Nušo Derenda, ki se je povzpela najvišje doslej in postala prava diva slovenske glasbe, pobrala številne nagrade na festivalih in uspešno nastopila na Emi in tudi na Evrosongu.
Na oder estrade so stopili tudi nekateri dueti: Abram's, Cili Patrol, Amalu in v zadnjem času Platin, ki bo letos nastopil tudi v finalnem izboru Eme.
Poznani in priljubljeni so bili tudi nekateri narodobno zabavni ansambli in posamezniki: ansambel Franca Bergerja, Hervol, za posavskega bi lahko šteli tudi Caravans, saj se je v njem zvrstila vrsta posavskih glasbenikov, omeniti je potrebno še Slovenske zvoke, Brodnike, Majolko, ansambel Jerneja Kolarja, Jasmin, harmonikarja Tonija Sotoška, citrarja Miran Kozoleta…
Seveda so tu še Pihalni orkester in Big band Videm, Simfonični orkester glasbene šole Krško, pihalni orkesti, številni pevski zbori, okteti, pa Artiški tamburaši, Drotarji in še in še…
In čemu vse to naštevanje? Predvsem zato, da bi spoznali, kaj vse premoremo v Posavju (prepričan sem, da sem jih veliko pozabil omeniti - naj mi bo oproščeno) in da bi bili nanje lahko upravičeno ponosni. Poleg tega pa bi bil že skrajni čas, da bi se nekdo lotil tudi pisanja zgodovine o teh glasbenih in delih, ki so jih ustvarili. Zdaj je gradiva, upam, da tudi glasbenih zapisov, še dovolj, vprašanje pa je, kako bo s tem čez nekaj let!

Posavski obzornik, januar 2004

Na vrh strani
 


Potopisi

Kolumna Posavski obzornik
*Odiranje do kosti
*Fotografija - ljubezen moja
*Medijska scena
*Državni uradniki
*Estrada

Spotikanja

S potepanja po Južni Afriki

Dnevnik vojnega dopisnika

Izbrani teksti

Odprta pisma AMD Krško

Vaš mesečnik

Pustne novice

Srž

Pionir

50 let krške komunale

Informacije za medije Fun šport


življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije