KOLUMNA V POSAVSKEM OBZORNIKU
Piše: Goran Rovan
ODIRANJE
DO KOSTI
V zadnjem času je v javnosti
slišati vse več zgodb, kako novodobni podjetniki izkoriščajo
lahkoverne državljane in jim za oderuške obresti poberejo vse
njihovo imetje. Najbolj razvpit je primer Orion, ob tem pa je še
vrsta drugih, ki govorijo o tem, kaj si v naši državi v tranziciji
iz socializma v novodobni kapitalizem lahko nekateri privoščijo.
Seveda je to mogoče, saj je zakonodaja nedorečena, pisana na kožo
nekaterim, ki znajo luknje v zakonih spretno izkoristiti. Najsi je
to bilo pri privatizaciji nekdanjega družbenega premoženja, pri
ustvarjanju bajnih zaslužkov na borzah, pa tudi s kanaliziranjem
državnega denarja v privatna podjetja in zasebne račune. Seveda je
takšno početje vredno vsega obsojanja, prav tako sistem in vladajoče
elita, ki ga omogočata. Ob tem pa je teh ugodnosti ta elita tako ali
drugače tudi sama deležna. Posredno ali neposredno preko
prijateljev, sorodnikov, strank, podjetij doma in v tujini.
Ob tem pa ne gre zgolj za nekatere posameznike. Tudi državna
podjetja in nekatere ustanove se tako obnašajo. Seveda teh nihče ne
omenja preveč naglas, čeprav so si samo velike slovenske banke na
račun zamud pri plačilu kreditov nabrale že veliko premoženja, ki so
ga upniki zastavili pri banki, ko drugih jamstev več niso imeli, ali
pa jim banka pač ni mogla pobrati drugega kot njihovo osebno
premoženje. Zaradi zadolženosti, ki pa je bila ponavadi posledica
finančne nediscipline in dejstva, daje država za svojo blagajno zelo
dobro poskrbela - davke in druge dajatve pobira v naprej, ne glede
ali bodo izstavljeni računi kdaj plačani, Ob tem kreditojemalci
seveda teh okoliščin niso mogli predvideti. Da bi zadovoljili državo
in njene zahteve, so najemali druge - še dražje kredite, si
sposojali denar pri raznih Orionih, zastavljali premoženje, vlagali
v nekakšne kvazi sklade in pri tem seveda zabredli v še večje
težave, ki so marsikoga stale zdravja, duševnih in telesnih muk,
marsikoga pa tudi življenja, ki si ga je vzel kar sam, misleč, da
njegovim bližnjim ne bo treba več vračati njegovih dolgov. Seveda se
je pri tem grdo uštel. In takšnih primerov v Posavju ni malo, čeprav
se o njih ne govori na veliko in glasno.
Seveda so si ob neplačevanju in zamudah banke zaračunavale zamudne
obresti, pa sodne in vse druge mogoče stroške, tako da se je kredit
v vrednosti enega milijona tolarjev lahko kmalu povzpel na več
milijonov obresti, ki jih nihče, pa če proda vse svoje premoženje in
še sto let dela, ne more poplačati. Ni teorije, razen če ne zadene
na loteriji ali se loti kakšne bolj dobičkonosne dejavnosti - šverca
ilegalcev, preprodaje mamil in podobnih nezakonitih dejanj. O tem,
da gre pri tem za oderuške obresti in nečloveško izterjavo do zadnje
drobtinice premoženja, pa mediji seveda molčijo. O njih govori le
ulica in nekateri posamezniki, ki so se ujeli v to past.
Seveda se tudi naša davčna uprava obnaša podobno. Vsaka ure zamude
pri plačilu pomeni zamudne obresti, blokado žiro računa in potem, ko
se zadeve zapletejo privede vse do zaplembe premoženja, plačila
visokih kazni za prekrške in podobno. Ob tem so zamudne obresti
seveda vsaj tako oderuške kot pri nekaterih zasebnih
posojilodajalcih. Davkarija seveda marsikdaj tudi neupravičeno
pobere davke in akontacije, čeprav do njih ni upravičena. Njihovo
pravilo je - plačaj, potem pa se pritožuj in dokazuj, da se ti godi
krivica. Seveda na svoje stroške, v svojo škodo, kar pomeni
najemanje dragih odvetnikov, dolgotrajne sodne postopke in negotov
izid, saj država ni enakovreden partner, tudi ko se izkaže, da je
ravnala nezakonito. In spet se začaran krog začne. Seveda pomeni to
za navadne smrtnike umiranje na obroke, za marsikoga takojšen
propad, tako finančni kot eksistenčni, da psihičnih in zdravstvenih
posledic niti ne omenjam. Pa toliko imamo povedati o sociali,
pravičnosti, enakopravnosti...
Posavski obzornik, junij
2004
Na vrh strani
FOTOGRAFIJA -
Ljubezen moja
Zadnje čase vse bolj
opažam, da se začenjam zavedati poti, ki sem jo prehodil. Verjetno
so temu kriva tudi leta, saj se približujem prelomnici, ki jo
ponavadi označimo z imenom Abraham. Seveda se mi zato vse stvari, ki
se jih spominjam, zdijo še toliko bolj pomembne. Zavedam se, da bodo
šle kmalu v pozabo, hkrati pa tudi, da bi moral še kaj narediti, da
bom za sabo pustil vsaj kakšno vidnejšo sled.
Novinarsko delo, ki ga opravljam predstavlja pečat časa. Je
zabeležka dogajanja, katere vrednost znajo ceniti le tisti, ki
iščejo vire o nekem obdobju, človeku, dogajanju…
V življenju sem ob tem počel še marsikaj, zagotovo pa je fotografija
tista, ki me spremlja že od mladih nog in me je posredno tudi
zapeljala v medijske vode. S fotografijo sem se srečal že v osnovni
šoli, ko mi je oče iz Rusije prinesel majhen aparat Čajko, katerega
posebnost je bila, da si lahko nanj poslikal namesto običajnih 36,
še enkrat toliko fotografij. Kmalu sem si kupil še povečevalnik in v
kopalnici začel izdelovati svoje prve črnobele fotografije. Potem
sem nabavil še Praktico, najcenejši model L, ki ni premogel
svetlomera, kaj šele kaj drugega. Kljub temu sem z njo izdelal zelo
dobre fotografije. Seveda je šla tehnika naprej, moje želje pa tudi.
Počasi sem z izdelavo fotografij tudi kaj zaslužil, zato sem si ob
študiju kupil svojega prvega Canona AE1, za njim pa kmalu še
boljšega A1, ki je bil uporaben tudi za profesionalno uporabo. Oba
sta ob dodatnih objektivih in opremi zdržala do danes.
Žal pa sem imel potem, ko sem se zaposlil na televiziji vse manj
časa, pa tudi denarja za ta hobi. Fotoaparat sem uporabljal zgolj za
arhiviranje družinskih dogodkov, dopustov, pa teniških srečanj in
motokros dirk. Nič pa za odkrivanje novih motivov, za iskanje novih
obrazov, detaljev, zanimivih struktur, nenavadnih dogodkov…. Za to v
tem hitrem tempu preprosto nisem našel več časa.
Zdaj se je v meni ponovno prebudila fotografska strast. Ponovno si
želim s fotoaparatom krožiti po svetu, beležiti tiste tisočinke
sekunde, prijazne poglede, lepe prizore, pa tudi manj svetle strani
vsakdanjika ali poskrbeti zgolj za slikovno dokumentacijo. Zato sem
se odločil, da kupim digitalni foto aparat. Za ta nakup sem se
odločal že več let, saj nisem bil zadovoljen s tistim, kar so
ponujali proizvajalci. Dobri fotoaparati so stali celo premoženje,
cenejši – pa še vedno precej dragi - so ponujali premalo, tako pri
hitrosti, ki meni pomeni največ, kot pri kvaliteti. Zdaj so se
stvari spremenile, tako da sem pripravljen seči v žep in si
privoščiti digitalca, čeprav se tudi zavedam, da bo jutri prišel
novejši, boljši in cenejši.
Današnja fotografija pa ni več takšna kot takrat, ko sem se z njo
srečal prvič. Seveda osnovne zakonitosti še vedno veljajo. Še vedno
je potrebno poiskati motiv, narediti izrez, izostriti, izbrati
zaslonko in čas ter pritisniti na sprožilec, lahko to sicer
prepustiš avtomatiki, a je še vedno precej dela in ustvarjalnosti
prepuščeno fotografu. Kljub temu pa prijeten občutek ob dobrem
posnetku ostaja. Še več, tega se lahko veseliš že takoj, ko si sliko
shranil v spominski medij, saj si jo lahko ogledaš, popraviš,
ponovno poslikaš, še več možnosti pa te seveda čaka potem po prenosu
v računalnik, ki je že povsem nadomestil nekdanje temnice in foto
laboratorije.
Tu so možnosti neskončne. Tako lahko v nekaj sekundah preko
interneta pošiljaš slike po vsem svetu, si lahko na računalniku ali
na svetovnem spletu urediš svoj foto album, ga zapečeš na cd,
pripraviš razstavo... Seveda lahko fotografije dodatno obdeluješ,
delaš fotomontaže, brišeš moteče dele, dodajaš barve, ostrino….
Skratka možnosti so neomejene. Zato se ponovno vračam k fotografiji,
k svoji prvi veliki ljubezni. In kot pravi pregovor, prve ne pozabiš
nikoli. Pa še res je!
Posavski obzornik, april
2004
Na vrh strani
MEDIJSKA SCENA
Z nostalgijo se še
spominjam časov, ko sem kot študent in še prej dopisoval v nekatere
slovenske medije. Vseh skupaj je bilo toliko, da so z naslovi vred
prišli na eno tipkano stran. Seveda sem sam pisal občasno le za
Dolenjski list, Delo, Ljubljanski dnevnik, Delavsko enotnost,
Prosvetni delavec, fotografije pa pošiljal v revijo Otrok in
družina, kdaj pa kdaj pa tudi v Anteno.
Danes je spisek tiskanih medijev tako velik, da bi zanj potreboval
veliko več prostora. Seveda pa tiskanih in elektronskih medijev ne
bi znal več našteti. Jih je namreč preveč. Vse več je dnevnikov,
tednikov, štirinajstdnevnikov, mesečnikov, pa različnih avtohtonih
in poslovenjenih revij, publikacij društev, zvez, strank…, da
številnih radijskih in televizijskih postaj niti ne omenjam. Med
novimi mediji seveda ne morem mimo interneta, pa tudi novic preko
wapa, sms-a in še kakšne bi lahko našteli.
Danes nas mediji bombardirajo z vseh strani. Kljub njihovi velikemu
številu pa imam občutek, da smo vsi skupaj še premalo informirani.
Podlegli smo pritisku tim. »rumenega tiska«, zanimajo nas kriminal
in ostale afere, obrekovanja in ponavadi osladne in izmišljene
zgodbe o estradnikih in drugih medijsko zanimivih ljudeh. Pa še to,
kar mediji zabeležijo, večina nas le površno posluša, prebere in
pogleda. Imamo pač druge probleme. Vse hitrejši življenjski tempo pa
nam ne dopušča, da bi se z zadevami temeljiteje seznanili.
Ob tem se na slovenski medijski sceni marsikaj dogaja. Tako prihaja
k nam tuj kapital, prihaja do koncentracije lastništva medijev, tudi
takšnega v nasprotju z veljavno zakonodajo, seveda vse s ciljem
povečati kapitalsko in medijsko moč. Ker je Slovenija majhna, se
bojim, da dolgoročno od vsega tega mnogi ne bodo imeli pravega
»finančnega« učinka, političnega in še kakšnega pa se seveda ne da
izmeriti.
Ob vsem tem pa je žalostno, da v borbi po vse večjih zaslužkih –
lastnikov in delničarjev seveda, postaja novinarski poklic vse manj
cenjen, vse manj plačan. Postaja tudi vse bolj feminiziran. Upam si
trditi, da je tudi vse manj dobrih novinarjev. Pa tu ne mislim zgolj
na raziskovalne novinarje – o teh raje ne bi izgubljal besed, ker se
bojim, da so le redki pravi, drugi pač služijo drugim interesom. Vse
manj je pravih reportaž, takšnih, ki smo jih včasih prebirali z
odprtimi očmi, vse manj dobrih intervjujev, zanimivih zgodb. Morda
smo z vsem tem že preveč zasičeni in ne znamo ničesar več prav
ceniti, ali pa se dobri novinarski »izdelki« izgubijo v množici
medijev, za katere imamo vse manj časa.
Pestro medijsko dogajanje seveda ni zaobšlo Posavja. Tako imamo zdaj
tri radijske postaje, dva časopisa in eno televizijo. O dogajanju v
Posavju poročajo tudi regionalni in nacionalni mediji. Kot kaže se
bo medijska scena tudi v tem delu Slovenije še bolj spremenila.
Govori se še o eni televiziji, novem občinskem glasilu, verjetno pa
spisek želja s tem še ni končan – možno je še marsikaj.
Morda imajo bralci, ki dobivajo vse več tiskanih medijev brezplačno
v svoje domove, od tega celo koristi, ni jim namreč potrebno le teh
naročati ali kupovati v kioskih. Tudi za lokalne tv in radijske
programe jim ni potrebno nič prispevati. Zato od njih ne moremo več
pričakovati, da nas objektivno obveščajo, kot smo včasih radi
poudarjali.
Ob vsem tem medijskemu obleganju pa se kot kaže le nekateri
zavedajo, kakšno moč imajo lahko mediji. Ponavadi so to le politiki,
pa še ti tik pred volitvami, ko skušajo v javnosti prikazati svojo
podobo v čim lepši luči, ko želijo, da bi njihovo obličje videlo čim
več volivcev.
In ti delujejo le znotraj svojega volilnega okraja. Zato še vedno
nimamo regionalnega posavskega radia, televizije, kaj šele časopisa!
Pa to sploh kdo pogreša?
Posavski obzornik, marec 2004
Na vrh strani
DRŽAVNI URADNIKI
Vse kaže, da bo Posavje le
postala ena izmed štirinajstih slovenskih regij. Seveda če je
verjeti politikom, ki so zdaj na oblasti, ki si tudi na ta način
kupujejo priljubljenost pri volivcih. Bolj gre verjeti, da se ti ne
upajo oporekati volji državljanov, ki pač nasprotujejo vsakršni
centralizaciji, še posebej pa tisti, ki jo je že skušala po ovinkih
izpeljati vladajoča koalicija.
V prizadevanjih po bodoči regiji so tudi posavski občinski veljaki
skušali še pred tem pripeljati v »Pokrajino v ustanavljanju«, čim
več državnih in drugih paradržavnih institucij. Seveda v dobri veri,
da se nam bo država tako bolj približala, da bomo z njo lažje
komunicirali in na ta način našli tudi zaposlitev za vsaj nekatere
svoje občane. Tu ne bi posebej omenjal, kako složno je do tega
prihajalo, kako se je spet izkazovala občinska zaplankanost in
omejenost. Verjamem pa, da so imeli vsi dobre namene in da so delali
za dobro vseh nas.
Tako so nekateri res prišli do službe in na ta način, nekateri so to
bili že prej, postali državni uslužbenci. Njihov delodajalec je
postala država, edino merilo pri njihovem delu pa strogo izvrševanje
zakonov in predpisov, da birokratske miselnosti, ki so jo zelo hitro
osvojili, niti ne omenjam. In tisti, za katere smo verjeli, da bodo
delali v dobro Posavja, so se tako zelo hitro postavili na drugo
stran. Postali so državni uradniki, ki pridno skrbijo za polnjenje
državne blagajne, za to, da čim več denarja odide iz Posavja in da
se čim manj denarja vrne nazaj.
Tako so ti »uradniki« večkrat delovali v škodo svojih sodržavljanov.
Seveda zato, da bi pokazali svojo »večvrednost«, svojo birokratsko
nedotakljivost in nezmotljivost, aroganco in sploh odnos do okolja,
na katerega so zelo hitro pozabili.
Pa tu nimam v mislih zgolj represivne organe, kot so inšpektorji,
policija in podobni, ki pač morajo skrbeti za zakonitost, za pravno
državo in spoštovanje predpisov (ti naj bi bili po vsej državi
enaki), ampak tudi na razne ponavadi dobro plačane službe v
organizacijah, ki se napajajo iz proračuna, ki jih ustanavlja
država. To so različni skladi, zbornice, zavodi in podobne
institucije, za katere ustanovitev smo se sami zavzemali, zdaj nam
pa tudi ti grenijo vsakodnevno življenje in delo namesto obratno, da
bi nam to olajšali.
Omenil bi še Rudnik Senovo, kjer zgolj izvršujejo vladna navodila,
kot pravijo, in bolj kot za zapiranje rudnika skrbijo za svoja
delovna mesta, kjer so oškodovanci morali rudarske odškodnine
izterjati po sodni poti, kjer kraj od vsega tega, čeprav je veliko
pričakoval, ni dobil skoraj ničesar. Seveda bo direktor našel sto in
en razlog, zakaj je temu tako, da so mu vseskozi metali polena pod
noge in da so mu vzeli vsakršne pristojnosti, da dela kako drugače,
kot je bilo zapisano v programu zapiranja, ki ga je sprejela vlada.
Dejstvo pa je, da je bilo v Zagorju in Kanižarici bistveno drugače,
da so se tam odprla številna nova delovna mesta, da se je pomagalo
številnim podjetnikom, ki so pripeljali stroje, znanje ter tako
zagotovili bodoči razvoj. Na Senovem tega ne bi mogli trditi.
Tudi v drugih državnih službah, pri tem Posavje seveda ni nobena
izjema, prevladuje stroga birokratska miselnost, pozablja se na
ljudi, na tiste, ki ustvarjajo. Zato številni obupujejo, zapirajo
podjetja, selijo njihove sedeže v državno prestolnico ali celo v
tujino, kjer imajo več časa za delo in manj za dokazovanje, da
delajo po predpisih, za katere vseskozi ugotavljamo da so
neživljenjski in da niso razvojno ampak represivno naravnani.
Seveda so med »državnimi uradniki« tudi svetle izjeme. Resda jih ni
veliko ali pa zanje ni slišati, saj bi zaradi tega lahko zelo hitro
izgubili službe. Na žalost!
Posavski obzornik,
februar 2004
Na vrh strani
ESTRADA
Posavje je (in zaenkrat
kaže, da bo tudi v bodoče) ena manjših regij v Sloveniji. Kljub temu
se lahko pohvalimo, da v primerjavi z ekonomskimi in drugimi
statističnimi kazalci, kjer se držimo bolj pri dnu, izstopamo na
področjih, ki jih vsaj zaenkrat ne beleži nobena uradna institucija.
Da ne bom preveč ovinkaril, gre za estrado in vse kar s tem pojmom
pojmujemo pri nas. Ker je ta pojem sila raztegljiv, bom tokrat
izpustil režiserje, dramske in filmske ustvarjalce, TV voditelje in
druge in se zato posvetil zgolj glasbenikom.
Posavski glasbeniki že vrsto let krojijo slovensko glasbeno sceno.
Moj spomin seže leta nazaj, ko so v Posavju in tudi širše kraljevale
Plave ptice, Plavih pet, pa Kelti, Mobilis & Mobili, Step, Orioni in
še vrsta drugih pop skupin, ki so vetrili po posavskih plesiščih. V
to obdobje sodita tudi Melita in Meri Avsenak, verjetno tudi Meta
Malus in Simona Vodopivc….Kasneje so se pojavili še Miss Dior,
Kukmak, Lopatič family band in Pred remontom, ki so celo nastopili v
finalu Pop delavnice ljubljanske TV 1986.
Tudi rockovska scena je bila zelo razgibana. Naj omenim le nekatere
skupine: Nuclear 003, Britanic, Razpotje, Daltoni, Prezgodaj
osiveli, Peklenski stolp, Hudičevo seme, Imagine, Jocker, Felix K,
Rio band, Charli, Orkan, Mister free, John's apartment,... Seveda ne
moremo mimo pečata, ki ga je bolj kot v Posavju pustila širom po
Sloveniji in tudi izven njenih meja skupina Polska malca. Začeli so
kot hard core-punk skupina, kasneje pa se preusmerili v urbani rock,
izdali svojo long plejko, kaseto in bili na več kompilacijskih,
izdali še album v Nemčiji, nastopili na Novem rocku 87 in festival
YURM 88, imeli turnejo po več evropskih državah in nastopili celo na
festivalu Independence days v Berlinu (1992), kasneje leta 1994 in
95 pa na Urban festivalu v Skopju. Priznani so bili tudi Gast'r'bajtr's,
katerih delo so nadaljevali Demolition group, izdali več cd-jev –
tudi v tujini, nastopali po svetu, se poizkusili v filmu in drugih
projektih, med drugim na štirih predstavah Matjaža Pograjca v
Slovenskem mladinskem gledališču. Tu so še novejše skupine, nekatere
že ne delujejo več: Holder, Tunke, Nova 3, S.F.U., Shyam,
Leeloojamais, Spiritual Pyrotehnics, Ena A, Toni Horžen band,
Zverina Band, A je to, DNK, Fortaste, Bottom of socciety, Blasted
mind,... Uspešna in cenjena je bila tudi številčna skupina KUT Gas,
ki jo je vodil Rudi Strnad, ki še danes nastopa kot Rudolf Gas. Med
solisti (uveljavile so se predvsem predstavnice ženskega spola) je
potrebno omeniti Mirana Rudana, Petra Dirnbeka, Stanko Macur, Majdo
Arh, Rebeko Dremelj in seveda Nušo Derenda, ki se je povzpela
najvišje doslej in postala prava diva slovenske glasbe, pobrala
številne nagrade na festivalih in uspešno nastopila na Emi in tudi
na Evrosongu.
Na oder estrade so stopili tudi nekateri dueti: Abram's, Cili Patrol,
Amalu in v zadnjem času Platin, ki bo letos nastopil tudi v finalnem
izboru Eme.
Poznani in priljubljeni so bili tudi nekateri narodobno zabavni
ansambli in posamezniki: ansambel Franca Bergerja, Hervol, za
posavskega bi lahko šteli tudi Caravans, saj se je v njem zvrstila
vrsta posavskih glasbenikov, omeniti je potrebno še Slovenske zvoke,
Brodnike, Majolko, ansambel Jerneja Kolarja, Jasmin, harmonikarja
Tonija Sotoška, citrarja Miran Kozoleta…
Seveda so tu še Pihalni orkester in Big band Videm, Simfonični
orkester glasbene šole Krško, pihalni orkesti, številni pevski
zbori, okteti, pa Artiški tamburaši, Drotarji in še in še…
In čemu vse to naštevanje? Predvsem zato, da bi spoznali, kaj vse
premoremo v Posavju (prepričan sem, da sem jih veliko pozabil
omeniti - naj mi bo oproščeno) in da bi bili nanje lahko upravičeno
ponosni. Poleg tega pa bi bil že skrajni čas, da bi se nekdo lotil
tudi pisanja zgodovine o teh glasbenih in delih, ki so jih
ustvarili. Zdaj je gradiva, upam, da tudi glasbenih zapisov, še
dovolj, vprašanje pa je, kako bo s tem čez nekaj let!
Posavski obzornik, januar
2004
Na vrh strani
|